Norveška, 1 del

Malček sem žalosten. Danes naj bi namreč mrgolelo utrinkov, a jih zaradi oblačnosti ne morem opazovat :( Sem pa bil minuli teden priden in spisal vtise iz mojega dvotedenskega pohajanja.

Najprej se moram zahvalit skupini mladih Dolenjcev, ki so me toplo sprejeli medse in dva tedna skupaj prenašali vse lepote in tegobe potovanja in taborjenja. Čas, ki nam ga ni pobrala vožnja, smo torej izkoristili za raziskovanje južnega dela Norveške (vedno smo bili južneje od arktičnega kroga, o Nordcapu nismo niti sanjali).

Odpravili smo se z avtobusom, ter se najprej ustavili v Københavnu. Poleg nekaj zanimivih stavb in znamenite Morske deklice, je omembe vredna še kolesarska zagnanost tamkajšnjih prebivalcev, ki so kljub neprijaznemu vremenu veselo kolesarili po mestu. (V bistvu sem jim kar podoben. Tudi jaz po Ljubljani kolesarim v vseh vremenskih razmerah - sonce, veter, dež ali sneg mi ne delajo preglavic.) Verjetno k velikemu številu kolesarjev prispeva tudi dejstvo, da je v Danski prestolnici zelo dobro poskrbljeno zanje. Kolesarji so enakovredni udeleženci v prometu in imajo pogosto, poleg kolesarskih stez, tudi poseben pas za zavijanje v križišču, ob boku z avtomobili (slika desno).


Na Danskem smo se ustavili še na Hamletovem dvorcu, nato pa končno prek Švedske prispeli na Norveško. V srcih nam je kar zaigralo ob toplem slovenskem sprejemu. Taborjenje na vrtu norveškega Slovenca je bilo res prijetno, povrhu vsega nam je prijazno odstopil kopalnico, puncam zgornje nadstropje, ter ponudil dostop do interneta! Dve noči smo tako taborili, z vnemo bili boj z množico komarjev (je precej vlažno okolje), prvič začutili, da je dan na Norveškem poleti občutno daljši, si vmes pogledali norveško glavno mesto Oslo, nato pa pot nadaljevali proti severu.


Naslednja naša postaja je bil Lillehammer, olimpijsko mesto 1994. Mestece me je navdušilo. Že vzpon na skakalnico in čudovit pogled sta naredila svoje, poseben pečat pa je so dale urejene, barvite ulice in vtis domačnosti. Spet nam je (citiram našega vodjo) "padla sekira v med" - prenočišče smo dobili pri prijazni gospe Ani, po očetu Slovenki. Bilo je dobesedno idilično: koči podobna hiška na planoti stran od civilizacije, s pogledom na jezero. Neumni bi bili, če večera ne bi izkoristili za sprehod do jezera, petje, sedenje in uživanje ob pogledu na nebo, ki kar ni hotelo utoniti v temi, čeprav se je ura že krepko bližala polnoči. Nepozabno!

Se nadaljuje... Vse fotografije so moje delo. Dovoljena uporaba pod licenco CC.

Na kratko

Včeraj sem se vrnil iz pohajanja po norveški deželi. Večinoma nas je spremljalo deževno hladno vreme, a nas ni oviralo, da ne bi odkrivali lepot te severne dežele. Bila je res nepozabna izkušnja!
V roku ene ure pa se že spet odpravljam od doma, tako da bo potopis moral še malček počakati (vsaj en teden).

Pozdravček iz Norveške!

Še na dopustu nimam miru pred internetom. ;)
Da pa nisem edini odvisnik kaže vrsta ljudi, ki se je zgnetla pred računalnik iz katerega trenutno pišem.

Včeraj smo se potepali po Danskem glavnem mestu København (od koder je tudi slika). Sivo deževno vreme nam je kar precej pokvarilo sprehod po mestu, ki sicer ne sodi med najbolj zanimive (po mojem mnenju), a je vseeno vredno ogleda.

Danes smo pot nadeljevali do Hamletovega dvorca Helsingborg, kjer sem se malček izživljal v slikanju. Zanimive kulise, veter, razburkano morje in sramežljivo sonce so naredili svoje. Sledila je kratka vožnja s trajektom na Švedsko ter nekajurna vožnja z avtobusom do Norveške, kjer smo se utaborili na vrtu prijaznega Slovenca, ki že dolga leta živi na Norveškem.

Še ogromno zanimivih stvari se je zgodilo, a mogoče ne bi bilo slabo, če bi se tudi kaj naspal... :)
Upam, da uživate vsaj tako kot jaz!

ps: Ura je 0:19, zunaj pa je nebo na severozahodu še vedno svetlo!

Za lahko noč...

Oh, my love will fly to You each night on angels wings.
Godspeed. Sweet dreams.
(Dixie Chicks - Godspeed (Sweet Dreams))

Moj počitniški dan

Ko sem med poletjem doma, izgleda moj dan približno tako:

Zjutraj spim dokler se mi zazdi, se z zadovoljstvom obračam v postelji in iščem še tiste skrite koščke sanj, ki bi drugače izginile, na obrazu pa se mi riše počitniški nasmešek.

Dopoldne ima tri različice:
a.) delovna - Doma ali pri nonotu in noni poprimem za kakšno delo. Včasih je treba bit tudi koristen. ;)
b.) športna - Odpravim se na kolesarjenje po okoliških stranskih poteh, ki so res zapeljivejše od glavnih. Če imam družbo, še toliko boljše.
c.) lenobna - Počasi se primajam v kuhinjo, počasi pojem zajtrk, zraven počasi prebiram časnik... Sledi poslušanje glasbe in/ali visenje na računalniku, gledanje filmov in seveda držanje nog v luft :)

Od poldne do 3 in pol je čas za kosilo ter skrivanje v zatemnjenih in hladnih prostorih. Nekakšna primorska siesta :)

Nato pa naše mestece spet oživi, ljudje začnejo hodit h Soči na kopanje ali pa zgolj na poležavanje, na vroče sonce in namakanje nog v hladni vodi. S prijatelji se odpravim nekoliko nižje, na manj obljudene plaže, kjer v miru veslamo, se kopamo, lenarimo, klepetamo... Nikamor se nam ne mudi in uživamo vsak trenutek.

Neskončna modrina neba, osvežilno kopanje, šumljanje vode, bežeči krogi, odsev na smaragdni površini, božanje vetriča, šumenje listov, smeh prijateljev, drobne pernate pikice, ki preletavajo nebo, lenobno poležavanje, plavajoče misli, mir v duši...

Mi sploh kaj manjka?! No ja, vedno je lahko še lepše, a ti trenutki so zelo dober približek sreči. Lepo mi je! In za to sem neizmerno hvaležen Njemu, ki nam vse to podarja!

Šele sonce, ki zahaja za hrib, me predrami. Napolnjen z vsemi lepotami, ki sem jih bil deležen čez dan, se zazrem v večerno nebo in iščem prebujajoče se zvezdice, ki se počasi razporedijo na nebo in naznanijo konec še enega dneva. Čas za melanholijo? Ne. Čas za zrenje v nebo, večerne klepete, deljenje vseh lepih stvari, ki so se zgodile čez dan. Od vsega lepega utrujen padem v posteljo in hitro zaspim. Zadnje misli mi hitijo novim dogodivščinam napoti in se nezavedno prepletejo v sladke sanje...

Međunožnoguralo

Danes sem spet vpregel bratovo međunožnoguralo (kwlo, po domače) - ima pač trenutno žlajfe v boljšem stanju, in se podal na pot. Tokrat po drugi strani doline kot zadnjič, in tokrat je šel fotoaparat z mano. :)

Pot je bila sicer manj slikovita kot prejšnja, a vseeno zanimiva. Nekaj utrinkov:

Tu smo doma!

V soboto sem prevozil skoraj celo Slovenijo počez in še nazaj. Vse do neposredne bližine štajerske prestolnice me je nesla pot. Del poti sem imel prijetno družbo in je hitro minila. Nazaj grede pa sem bil sam in vožnja bi kaj hitro lahko postala dolgočasna in (še bolj) utrujajoča, a so mi ure krajšali čudoviti pogledi na našo čudovito domovino.

Obžarjeni z zlatim prahom počasi zahajajočega poletnega sonca so mimo mene hiteli hribi, griči in doline, polja in hišice, vasi in mesta. Slovenija je lepa! Nam sploh kaj manjka?!

Po prihodu domov sem sprejel obiske. Hja, dolgo je minilo od povabila do obiska, pa tudi dolgo ni trajal, a sem vseeno hvaležen za te kratke trenutke. Vsekakor upam da bo naslednjič več časa za pogovor, uživanje, pohajanje...

Včeraj sem se prvič letos kopal pri Soči! Zakon! Tri ure in pol čistega užitka, veslanja, lenarjenja, osvežilnega čofotanja v vodi, smeha v družbi prijateljev, popolna odsotnost skrbi in (skoraj) kompleksov. Hvala Bogu, da imamo končno pravo poletno vreme!