Kaj nas žene?

Vsak od nas nosi v sebi ogromno želja in hrepenenj. Nekatere so trenutne in (če tudi niso izpolnjene) kmalu minejo, umaknejo se novim... Druga hrepenenja pa so globoko zasidrana v nas. Tako globoko, da bolj kot kopljemo, bolj nas prevzemajo in ženejo naprej, usmerjajo k izpolnitvi... in dajejo smisel.

So res samo naša hrepenenja tista, ki nas ženejo?
Vedno bolj se zavedam še enega vidika. Zunanjega vpliva. To, kar vpijamo, kar nam svet predstavlja kot pomembno - nekaj, kar enostavno moramo imeti. (Pa tu ne mislim na materialne stvari, za katere vsak, ki vsaj malo razmišlja, ve, da ne osrečujejo.)

Primer? Občutek v srcu, da si je treba poiskati klapo, pa imeti najboljšega prijatelja... Razmišljanje, da se počasi že staramo in si moramo poiskati nekoga... da je že skrajni čas, da najdemo "the osebo"... Saj veliko teh stvari je povezano z iskrenimi hrepenenji, a zakaj čutim neko napetost, pričakovanja?

Zakaj toliko zapletamo?! Zakaj ne znamo preprosto živeti?! Zakaj se sprašujemo na kateri stopnji je prijateljstvo?! Zakaj vprašanja, kako sva prišla do tega?! Zakaj ne morem imeti prijateljstva z osebo drugega spola, ne da bi me spraševali "Kaj sta pa vidva toliko skupaj? Kaj pa imata?", da se potem še sam stalno to sprašujem?! Pa pogovori, kako nam je lepo skupaj... ne znamo tega enostavno pokazati z dejanji, z iskricami v očeh?! Zakaj ne znamo biti hvaležni za vse to, kar imamo, ter v vseh odnosih graditi po svojih močeh, brez spraševanja, kaj bo iz tega nastalo?! Kam smo poslali spontanost?!

Še vedno preveč razmišljam(o). Pozabljam(o) pa predvsem živeti.

Kar je pristno, bo ostalo.

Sing Sang Song

Danes sem se pridno učil, zvečer pa privoščil malo sprostitve. Tako sem naletel na zanimivo pesmico "Sing Sang Song". Posnetek je sicer slab, a mu to lahko oprostimo. Je namreč iz leta 1976.

A niso posrečeni? :)
Ob gledanju posnetka, me je spet prijela nostalgija po časih, ko je bil Eurosong še sinonim za kvaliteto. Še kdo pogreša orkester?

Nočem zbolet!

Če bo šlo tako naprej, bom zbolel.
Že tako ali tako se moram učit, delat za faks, na kar sem itak alergičen. Veliko preždim v hiši. Sede. Še takrat, ko bi si mogoče vzel čas za gibanje, pa mori to čudno vreme. Turobno in vlažno. Mrzlo. A ravno toliko toplo, da nas ne bi slučajno razveselil sneg! Bah! Pa še dogodki minulega tedna...

No, vseeno ni tako hudo. Še vedno živim, delam običajne stvari, študiram, se ukvarjam s stvarmi, ki so mi pri srcu, hodim proti ciljem, si jih celo postavljam višje ter se trudim gradit odnose, s katerimi se vsak dan srečujem. Poleg tega vem, da imam nitke speljane do ljudi, na katere se lahko vedno obrnem, če bi bilo res hudo...

Običajen dan

Bil je običajen dan. Resda pustno obarvan, a običajen. Vsaj na zunaj. Znotraj pa toliko dogajanja, misli...
Pa niti ne boli. Le grenko je.
Občutek, da me pravzaprav ne bi razumeli, četudi bi misli govoril na glas. Da je to, kar čutim, tako posebno, tako edinstveno, da je nedojemljivo.

Sej si faca, če tudi si smotko

Vsake toliko časa se je dobro pogledat v ogledalo in si povedat: "Sej si faca, veš? Če tudi si smotko!" :)
(S.Rebec, Stržišče 2003)

Naš svet se pa vrti...

Sredi dneva sem dobil klic. Glas na drugi strani pove, da ne sporoča dobrih novic. Ponoči se je s tega sveta poslovila naša profesorica iz srednje šole.

Pri srcu me stiska. Tudi smrt je del vsakdanjika, res. A vedno nas stisne, ko umre nekdo, ki ga poznamo, ki ga cenimo... Po drugi strani pa čutim mir. Ker vem, da je trpljenje bolezni minilo. Da odhaja na lepše. K Njemu.

Hvala vam, profesor'ca! Za 3 leta potrpljenja z nami, za ves trud, da bi nam približali materni jezik tudi v tistih delčkih, ki so nam, Primorcem, tuji. Hvala za veselje, prijazne besede!


Naš svet se pa vrti... in nekateri moramo živeti naprej.