Sanjaj, kar bi rad sanjal. Pojdi tja, kamor si želiš.
Bodi, kar želiš biti, ker imaš samo eno življenje in samo eno priložnost, da storiš vse, kar si želiš storiti.
ponedeljek, 31. marec 2008
Sanjaj
nedelja, 30. marec 2008
"Domače"
Ko prideš v nek kraj, se splača poskusit kaj domačega ali vsaj lokalnega. Vsaj tako sem mislil...
V petek smo imeli ravno pol ure časa, zato smo zavili na pijačo v nek bar v Ilirski Bistrici. Na ceniku se mi je pogled ustavil na zanimivem napisu: Jelšanka. Hm, to bo nekaj zanimivega, sem si mislil, in kljub temu, da je bila cena sumljivo nizka, naročil pijačo, ki jo baje proizvaja nekdo v bližini in se je drugje ne da dobiti.
Pijača je na daleč dišala kot cedevita, barve je bila približno enake, okus se mi je po požirku zdel kar soliden. Potem pa, ne vem kaj mi je bilo, ponavadi namreč ne berem nalepk, sem šel preverjat sestavine pijače...
Če ne bi sedel, bi me vrglo na rit! Toliko E-jev in umetnih snovi v življenju še nisem videl na eni nalepki! Samo najbolj zanimiv del:
Žeja me je v hipu minila. Ok, nekaj je tudi psiha, ampak res mi ni bilo do pitja umetne, ne preveč dobre pijače s plastičnim okusom in polno strupi. Zdaj mi je tudi jasno, zakaj je tako poceni.
V petek smo imeli ravno pol ure časa, zato smo zavili na pijačo v nek bar v Ilirski Bistrici. Na ceniku se mi je pogled ustavil na zanimivem napisu: Jelšanka. Hm, to bo nekaj zanimivega, sem si mislil, in kljub temu, da je bila cena sumljivo nizka, naročil pijačo, ki jo baje proizvaja nekdo v bližini in se je drugje ne da dobiti.
Pijača je na daleč dišala kot cedevita, barve je bila približno enake, okus se mi je po požirku zdel kar soliden. Potem pa, ne vem kaj mi je bilo, ponavadi namreč ne berem nalepk, sem šel preverjat sestavine pijače...
Če ne bi sedel, bi me vrglo na rit! Toliko E-jev in umetnih snovi v življenju še nisem videl na eni nalepki! Samo najbolj zanimiv del:
- sladila: Na-ciklamat, saharin, K-acesulfram, aspartam
- umetna barvila: E110, E124
- stabilizatorja: E414, E446
- konzervansa: Na-benzoat, K-sorbat
Žeja me je v hipu minila. Ok, nekaj je tudi psiha, ampak res mi ni bilo do pitja umetne, ne preveč dobre pijače s plastičnim okusom in polno strupi. Zdaj mi je tudi jasno, zakaj je tako poceni.
petek, 28. marec 2008
Navade
Opustiti nekaj v bistvu niti ni tako težko. Ko pride ideja/želja, da bi se prepustil navadi/razvadi, je treba zbrati le malo poguma, reči "ne" in poiskati drugo delo.
V svoje življenje vnesti neko novo (dobro) navado je težje. Zahteva, da se, v teku vsakdanjih misli, skrbi in obveznosti, na zadevo spomniš, odločiš in jo potem tudi izvršiš.
V svoje življenje vnesti neko novo (dobro) navado je težje. Zahteva, da se, v teku vsakdanjih misli, skrbi in obveznosti, na zadevo spomniš, odločiš in jo potem tudi izvršiš.
Martin Krpan
Iskanje nove obutve se zame praktično vedno spremeni v kalvarijo, trpljenje. Iskanje igle v senu, karkoli...
Večina modelov je itak čudnih že na videz in očitno imamo ljudje res izredno različne okuse, drugače bi proizvajalci obutve že zdavnaj propadli. Ko se najde kakšen spodoben model, ponavadi nimajo moje številke, če pa jo že imajo, potem izvedem preprost test, pri katerem popadajo praktično vsi modeli.
Šwln primem v roke in z zvijanjem preizkusim čvrstost, če vsaj približno ustreza. In se pri tem počutim kot Martin Krpan, ki je preizkušal orožje in se mu je vse po vrsti lomilo v rokah. Žalost. Človek bi kar zbežal domov po svojo kobilico - stare, ponošene gojzarje!
Menda nisem prezahteven, če si želim, da mi šwlni služijo vsaj pol leta?! (Več je že znanstvena fantastika.)
Včasih se pa le zgodi čudež in najdem soliden izgled, primerno velikosti in vsaj dober približek čvrstosti. Od olajšanja poskusim ignorirati ceno in upam, da mi bojo izbrani kar največ časa služili, da mi bo kalvarija čim dlje prihranjena.
Pa naj še kdo reče, da je nakupovanje užitek!
Večina modelov je itak čudnih že na videz in očitno imamo ljudje res izredno različne okuse, drugače bi proizvajalci obutve že zdavnaj propadli. Ko se najde kakšen spodoben model, ponavadi nimajo moje številke, če pa jo že imajo, potem izvedem preprost test, pri katerem popadajo praktično vsi modeli.
Šwln primem v roke in z zvijanjem preizkusim čvrstost, če vsaj približno ustreza. In se pri tem počutim kot Martin Krpan, ki je preizkušal orožje in se mu je vse po vrsti lomilo v rokah. Žalost. Človek bi kar zbežal domov po svojo kobilico - stare, ponošene gojzarje!
Menda nisem prezahteven, če si želim, da mi šwlni služijo vsaj pol leta?! (Več je že znanstvena fantastika.)Včasih se pa le zgodi čudež in najdem soliden izgled, primerno velikosti in vsaj dober približek čvrstosti. Od olajšanja poskusim ignorirati ceno in upam, da mi bojo izbrani kar največ časa služili, da mi bo kalvarija čim dlje prihranjena.
Pa naj še kdo reče, da je nakupovanje užitek!
četrtek, 27. marec 2008
Sreča je resnična le takrat, ko jo delimo
Najbrž je že vsak doživel trenutke, ko mu je bilo neskončno lepo, pa je nekje v srcu še vedno tlel nek občutek nepopolnosti?
Danes smo si privoščili filmski večer. Na začetku filma sem imel tisti čuden občutek "spet en film o življenju sredi snega in leda, divjih zveri, omrzlinah, borbi med divjimi lovci itd". Me je pa film nato prijetno presenetil s prikazom zgodbe o potovanju iz stresne civilizacije v neokrnjeno naravo, iskanju sreče v - preprosto - "živeti". Na trenutke je zelo dobro prikazan kontrast, divje nasprotje teh dveh svetov.
Skoraj neverjetno se zdi, kako je temu človeku uspelo, da je uresničil svoje sanje. Si lahko predstavljaš srečo nekoga, ki mu uspejo življenjske sanje?
Nato pa udarec v žilo. Stavek:
Tako resničen.
Da ponovim začetni stavek: Najbrž je že vsak doživel trenutke, ko mu je bilo neskončno lepo, pa je nekje v srcu še vedno tlel nek občutek nepopolnosti? No, jaz sem jih ogromno! Največkrat ob prečudovitih trenutkih občudovanja narave, ko z odprtimi usti komaj dojemaš kar vidiš in si neskončno želiš, da bi bil vsaj še nekdo ob tebi, s katerim bi lahko vse to delil, ki bi razumel vsaj delček tega, kar čutiš.
Upam pa, da ima vsak tudi pozitivno izkušnjo - ko srečo lahko deliš, množiš, razdajaš in prejemaš nazaj. Jaz jih imam nekaj. In sem za to neskončno hvaležen. Ker poznam občutek čiste sreče. Ko enostavno živiš, uživaš in si ne želiš ničesar več, ničesar drugače.
Ja, sreča je resnična le takrat, ko jo delimo.
Danes smo si privoščili filmski večer. Na začetku filma sem imel tisti čuden občutek "spet en film o življenju sredi snega in leda, divjih zveri, omrzlinah, borbi med divjimi lovci itd". Me je pa film nato prijetno presenetil s prikazom zgodbe o potovanju iz stresne civilizacije v neokrnjeno naravo, iskanju sreče v - preprosto - "živeti". Na trenutke je zelo dobro prikazan kontrast, divje nasprotje teh dveh svetov.
Skoraj neverjetno se zdi, kako je temu človeku uspelo, da je uresničil svoje sanje. Si lahko predstavljaš srečo nekoga, ki mu uspejo življenjske sanje?Nato pa udarec v žilo. Stavek:
Happiness is only real when shared.
Tako resničen.
Da ponovim začetni stavek: Najbrž je že vsak doživel trenutke, ko mu je bilo neskončno lepo, pa je nekje v srcu še vedno tlel nek občutek nepopolnosti? No, jaz sem jih ogromno! Največkrat ob prečudovitih trenutkih občudovanja narave, ko z odprtimi usti komaj dojemaš kar vidiš in si neskončno želiš, da bi bil vsaj še nekdo ob tebi, s katerim bi lahko vse to delil, ki bi razumel vsaj delček tega, kar čutiš.
Upam pa, da ima vsak tudi pozitivno izkušnjo - ko srečo lahko deliš, množiš, razdajaš in prejemaš nazaj. Jaz jih imam nekaj. In sem za to neskončno hvaležen. Ker poznam občutek čiste sreče. Ko enostavno živiš, uživaš in si ne želiš ničesar več, ničesar drugače.
Ja, sreča je resnična le takrat, ko jo delimo.
torek, 25. marec 2008
Zahtevnež
Ja, jaz sem tisti, ki je dva tedna nazaj navdušeno "pridigal", kako je treba bit hvaležen za vse lepe trenutke, ki smo jih deležni.
Še vedno stojim za tem, da nas skrbi in strahovi ne smejo pripraviti do tega, da se obrnemo stran od lepih stvari. In zakaj bi morali nekaj izgubiti, da bi se zavedali prave vrednosti tega?!
Isti jaz pa je tudi velik zahtevnež. Hoče vedno več. Lepše, prijetnejše, globlje.
Priznam, razvadil sem se. Jeseni sem bil pogosto dogovorjen za druženja ob kosilih, večerjah, čajčkih, z veseljem sem se prepuščal prijateljskim pogovorom kadarkoli in kjerkoli se je dalo. Zdaj pa je kar neka praznina... Dogovori za družabno prehranjevanje so postali projekt, večere spet preživljam za računalnikom...
Prazniki, ki so za mano, niso bili slabi. Prijetno domače vzdušje, lenobnost, dobra hrana... Sem pa vseeno pogrešal malo več duhovne globine, občutka prazničnosti...
Na faksu je v teku zadnji semester. Po začetnem navdušenju (očitno moja stalnica na začetku semestrov), se je stanje poleglo in spet ugotavljam, da je večina predmetov precej manj zanimivih, kot bi lahko sklepal po imenu ali uvodni predstavitvi. Pa tudi pri ostalih, ki so (ne)zanimivi po pričakovanjih in so predavanja solidna, me strese ob misli na izpite. Poslušal bi že; ne škodi, če več veš; po svoje so stvari kar zanimive... a če pomislim na učenje in izpite, se telo že pripravlja na nove alergične izbruhe...
In še nekaj me je danes zares zaskrbelo. Bom sploh kdaj našel službo, ki me bo res zanimala in me navdušenje in zagon ne bosta minila že po parih tednih?!
Še vedno stojim za tem, da nas skrbi in strahovi ne smejo pripraviti do tega, da se obrnemo stran od lepih stvari. In zakaj bi morali nekaj izgubiti, da bi se zavedali prave vrednosti tega?!
Isti jaz pa je tudi velik zahtevnež. Hoče vedno več. Lepše, prijetnejše, globlje.
Priznam, razvadil sem se. Jeseni sem bil pogosto dogovorjen za druženja ob kosilih, večerjah, čajčkih, z veseljem sem se prepuščal prijateljskim pogovorom kadarkoli in kjerkoli se je dalo. Zdaj pa je kar neka praznina... Dogovori za družabno prehranjevanje so postali projekt, večere spet preživljam za računalnikom...
Prazniki, ki so za mano, niso bili slabi. Prijetno domače vzdušje, lenobnost, dobra hrana... Sem pa vseeno pogrešal malo več duhovne globine, občutka prazničnosti...
Na faksu je v teku zadnji semester. Po začetnem navdušenju (očitno moja stalnica na začetku semestrov), se je stanje poleglo in spet ugotavljam, da je večina predmetov precej manj zanimivih, kot bi lahko sklepal po imenu ali uvodni predstavitvi. Pa tudi pri ostalih, ki so (ne)zanimivi po pričakovanjih in so predavanja solidna, me strese ob misli na izpite. Poslušal bi že; ne škodi, če več veš; po svoje so stvari kar zanimive... a če pomislim na učenje in izpite, se telo že pripravlja na nove alergične izbruhe...
In še nekaj me je danes zares zaskrbelo. Bom sploh kdaj našel službo, ki me bo res zanimala in me navdušenje in zagon ne bosta minila že po parih tednih?!
četrtek, 13. marec 2008
sreda, 12. marec 2008
Prihajam k Tebi
Prihajam k Tebi, da ne boš sam.
Prihajam k Tebi, sebe Tebi dam.
Ob Tebi bom bedel, ne odidem,
dokler se ne boš smejal.
torek, 11. marec 2008
Presenečenja
Že dolgo me ni vozil vlak v daljavo. Od tistega majskega popoldneva pa vse do minule sobote, samo enkrat ali dvakrat. Zato sem bil še toliko bolj prijetno presenečen nad dogodki, ki so se mi zgodili.
V soboto popoldne sem se počasi odpravljal na vlak za domov in po poti razmišljal, če bom imel kakšno družbo, ali pa se bom vso vožnjo dolgočasil. Pomislil sem, da se ne bi prav nič branil družbe, ki sem je bil takrat deležen...
Med čakanjem na semafor pri Kolodvoru začutim nežno cukanje za rokav. Obrnem se in zagledam nasmejan obraz prijateljice, ki je že res dolgo nisem videl. Prijetno presenečenje. In to ravno na dan pred njenim rojstnim dnevom! Družba je bila torej zagotovljena, rešen sem bil dolgčasa, branja revij in spanja, ona pa učenja. ;)
Vlak nas je že nekaj časa prijetno zibal, usta sem imel že suha od stalnega govorjenja :), ko sem se ozrl na sedež pri nasprotnem oknu. Oseba se mi zazdi nekam sumljivo znana. Spogledava se, nasmehneva, ugotoviva, da se od nekod poznava. Kar naravnost zinem: "Ti si pa {ime}, ane?" in dobim presenečen obraz v potrditev.
Prijetno presenečenje št.2: Sem malo prej razmišljal, da bi bilo dobro srečati osebo, ki mi je takrat delala družbo? No, sedela je točno tam! Brez heca!
Običajno si ne zapomnim oseb po imenu, če jih vidim samo enkrat. A očitno je bilo takrat drugače. Punca, ki je prisedla, se mi je v spomin vtisnila predvsem zaradi žalostnih, a lepih oči. In preprostosti. Slutnje globine. V tej svoji žalosti in preprostosti je izžarevala neko lepoto, privlačnost.
Tudi tokrat na žalost ni bilo priložnosti za daljši pogovor. Mogoče pa nekoč pride. Vem, da bom vesel. Ker je vsekakor med osebami, ki si jih želim spoznati.
V soboto popoldne sem se počasi odpravljal na vlak za domov in po poti razmišljal, če bom imel kakšno družbo, ali pa se bom vso vožnjo dolgočasil. Pomislil sem, da se ne bi prav nič branil družbe, ki sem je bil takrat deležen...Med čakanjem na semafor pri Kolodvoru začutim nežno cukanje za rokav. Obrnem se in zagledam nasmejan obraz prijateljice, ki je že res dolgo nisem videl. Prijetno presenečenje. In to ravno na dan pred njenim rojstnim dnevom! Družba je bila torej zagotovljena, rešen sem bil dolgčasa, branja revij in spanja, ona pa učenja. ;)
Vlak nas je že nekaj časa prijetno zibal, usta sem imel že suha od stalnega govorjenja :), ko sem se ozrl na sedež pri nasprotnem oknu. Oseba se mi zazdi nekam sumljivo znana. Spogledava se, nasmehneva, ugotoviva, da se od nekod poznava. Kar naravnost zinem: "Ti si pa {ime}, ane?" in dobim presenečen obraz v potrditev.
Prijetno presenečenje št.2: Sem malo prej razmišljal, da bi bilo dobro srečati osebo, ki mi je takrat delala družbo? No, sedela je točno tam! Brez heca!
Običajno si ne zapomnim oseb po imenu, če jih vidim samo enkrat. A očitno je bilo takrat drugače. Punca, ki je prisedla, se mi je v spomin vtisnila predvsem zaradi žalostnih, a lepih oči. In preprostosti. Slutnje globine. V tej svoji žalosti in preprostosti je izžarevala neko lepoto, privlačnost.
Tudi tokrat na žalost ni bilo priložnosti za daljši pogovor. Mogoče pa nekoč pride. Vem, da bom vesel. Ker je vsekakor med osebami, ki si jih želim spoznati.
petek, 7. marec 2008
Daruješ? Darujem!
"Si prišel spumpat malo zlobne krvi?", smo se v torek hecali. Ja, malček zlobe pa le morem delit s soljudmi, ane? :)
Dan, ko se odpravim darovat kri, je vedno vsaj malo drugačen, prazničen. Še posebej v družbi prijateljev. Vzdušje je vedno pozitivno. Tja pač prihajajo ljudje, ki želijo narediti majhen nesebičen korak, te dobre volje pa se je očitno že zdavnaj nalezlo prijazno osebje. In obratno.
Začne se z drobnim pikom v prst. Marljive medicinske sestre se sicer delajo, da s tistim kapljanjem nekaj preverjajo, jaz pa vem, da je to v bistvu test, če je osebek primeren za krvodajalca. Če mu namreč že po drobnem piku postane slabo (ja, tudi taki primeri obstajajo!), potem je bolje, da se niti ne približuje sobi za odvzem krvi.
Preživeli nadaljujejo na naslednjo stopnjo. Tisti kviz imam že naštudiran, tako da večinoma dobim bonus in preskočim posvet pri zdravniku in grem naravnost počivat na udoben stol in se prepustit v roke sestri z iglo. Zaviham rokave, pokažem mišice, pogledam stran in... že se prelivajo hektolitri krvi.
Čas med lenobnim ležanjem izkoristim za klepet z radovednimi sestrami, ki imajo vedno doma kakšno hčerko ali sina, ki se namerava naslednje leto vpisati na faks. Je treba izkoristiti trenutek in iz izkušenega študenta iztisniti kar največ koristnih informacij. :)
Kot se spodobi, je vedno tudi nekaj živčnosti, da morda ne pristanem med padlimi in omedlelimi borci, a na koncu se vedno srečno izteče. In, "da ne bi padu v švohost", z užitkom pojem prisluženo malico.
Tako je bilo tudi v torek. Sumim pa, da so mi zlobno kri pustili v obtoku, ali pa je vzeli premajhno količino. Po glavi mi namreč še vedno skačejo zlobne in navihane misli...
P.s: Tistim ribicam v akvariju pa še od novembra dolgujem en zapis na blogu :)
Dan, ko se odpravim darovat kri, je vedno vsaj malo drugačen, prazničen. Še posebej v družbi prijateljev. Vzdušje je vedno pozitivno. Tja pač prihajajo ljudje, ki želijo narediti majhen nesebičen korak, te dobre volje pa se je očitno že zdavnaj nalezlo prijazno osebje. In obratno.Začne se z drobnim pikom v prst. Marljive medicinske sestre se sicer delajo, da s tistim kapljanjem nekaj preverjajo, jaz pa vem, da je to v bistvu test, če je osebek primeren za krvodajalca. Če mu namreč že po drobnem piku postane slabo (ja, tudi taki primeri obstajajo!), potem je bolje, da se niti ne približuje sobi za odvzem krvi.
Preživeli nadaljujejo na naslednjo stopnjo. Tisti kviz imam že naštudiran, tako da večinoma dobim bonus in preskočim posvet pri zdravniku in grem naravnost počivat na udoben stol in se prepustit v roke sestri z iglo. Zaviham rokave, pokažem mišice, pogledam stran in... že se prelivajo hektolitri krvi.
Čas med lenobnim ležanjem izkoristim za klepet z radovednimi sestrami, ki imajo vedno doma kakšno hčerko ali sina, ki se namerava naslednje leto vpisati na faks. Je treba izkoristiti trenutek in iz izkušenega študenta iztisniti kar največ koristnih informacij. :)
Kot se spodobi, je vedno tudi nekaj živčnosti, da morda ne pristanem med padlimi in omedlelimi borci, a na koncu se vedno srečno izteče. In, "da ne bi padu v švohost", z užitkom pojem prisluženo malico.
Tako je bilo tudi v torek. Sumim pa, da so mi zlobno kri pustili v obtoku, ali pa je vzeli premajhno količino. Po glavi mi namreč še vedno skačejo zlobne in navihane misli...
P.s: Tistim ribicam v akvariju pa še od novembra dolgujem en zapis na blogu :)
torek, 4. marec 2008
Vedno je lahko še slabše!
Včasih so taki dnevi, da si na tleh, da se ti vse zdi obupno slabo, občutek imaš, da se je vse zvrnilo nate... A ne obupaj! Vedno je lahko še slabše! Preverjeno! :D
Iz prve roke lahko povem, da se včasih zgodi, da misliš, da si že na dnu, pa gre še globlje. Ja, vedno je lahko še slabše. Tako da, če pogledamo s svetlejše strani (pa čeprav je samo malček manj temna), v tem trenutku še niti nismo tako na slabem, pa čeprav se morda zdi obupno. :D
Vedno je lahko še slabše... A zmeraj je lahko še boljše! In bo boljše. So trenutki, ko imaš občutek, da si že srečen, pa se sreča kar stopnjuje. Zato se splača potrpet! Življenje je res kot nočno nebo. Toliko teme, pa tako majhne zvezdice! A te zvezdice dajejo vsemu smisel.
Pogumno v nov dan! In naj bo poln drobnih svetlih zvezdic!
Iz prve roke lahko povem, da se včasih zgodi, da misliš, da si že na dnu, pa gre še globlje. Ja, vedno je lahko še slabše. Tako da, če pogledamo s svetlejše strani (pa čeprav je samo malček manj temna), v tem trenutku še niti nismo tako na slabem, pa čeprav se morda zdi obupno. :D
Vedno je lahko še slabše... A zmeraj je lahko še boljše! In bo boljše. So trenutki, ko imaš občutek, da si že srečen, pa se sreča kar stopnjuje. Zato se splača potrpet! Življenje je res kot nočno nebo. Toliko teme, pa tako majhne zvezdice! A te zvezdice dajejo vsemu smisel.
Pogumno v nov dan! In naj bo poln drobnih svetlih zvezdic!
Naročite se na:
Objave (Atom)
