Skrbno sem preveril vse sisteme in lučke, se privezal, poslal še zadnji pozdrav domačim, nato pa s pritiskom na gumb sprožil odštevanje in vzlet. Ah, kakšne sile* so delovale name! A sem pogumno zdržal in pobegnil zemeljski težnosti. Skozi okno se je razkrival prekrasen pogled, ki pa se mu nisem mogel predajati. Imel sem nalogo! Izklopil sem vse nepotrebne sisteme, tudi tistega za umetno gravitacijo, znižal gretje in življenjsko podporo na minimum in se pripravil za prehod v hibernacijo. Včasih le za kroženje v orbiti in čakanje, da me bodo zbudili, ko odkrijejo zdravilo za mojo bolezen, spet drugič za polet v globine vesolja. In sem potonil v spanje in sanjal o zvezdah, soncih in planetih...
Na srečo sem imel v vesoljsko kapsulo vgrajenega tudi avtopilota, ki je vsako jutro uspešno pristal spet na zemlji. Čeprav včasih prezgodaj - prej kot so odkrili zdravilo za bolezen. Tako mi ni preostalo drugega, da sem se zvečer spet odpravljal na polet. Ah ja, z vesoljskimi poleti imam kar nekaj izkušenj. Lahko mi rečete veteran.* nekajkratna G-sila, seveda!
Ni komentarjev:
Objavite komentar