Božič

Praznovat božič v krogu družine je res lepo. Začne se na predvečer oziroma dan prej s pripravljanjem jaslic, mame pečejo gobanco (primorska verzija potice ≠ gibanica!), treba je naredit še to in tisto... Seveda se vedno pojavi živčnost, treba se je še malček skregat, a to nekako sodi poleg. Najpomembnejše je, da vsa ta napetost traja le do polnočnice, zamer pa se ne kuha naprej. In potem pride božič. Mir od vsakdanjih skrbi, praznično vzdušje, družinsko kosilo, na katero prideta še nono in nona, popoldne kak obisk sorodnikov... Mogoče je napisano idealistično, a očitno sem imel to srečo, da sem odraščal v taki družini.

Lani pa se je vendarle nekaj spremenilo. Prvič sem začutil željo, hrepenenje po tem, da bi božič praznoval v družini, ki si jo bom sam ustvaril. Z najljubšo osebo, kasneje v družbi otrok... Res mi ni nič hudega, lepo je tako kot je bilo do sedaj, a očitno pride čas, ko je treba iz gnezda. Najbrž pa bo do takrat preteklo še kar nekaj let, saj zaenkrat ni še niti osnovnih predpogojev za uresničitev sanj. Za zdaj bom torej skušal biti hvaležen za to kar imam in še naprej dajat božiču tisti pravi pomen.

Želim ti miren in doživet božič.