Beležka

(Nekaj misli, ki so mi že pred časom padle v glavo, a jih ni bilo časa pretvorit v zapis, oziroma razlage sploh ne potrebujejo.)

Lahko te ponižajo, ti vzamejo dostojanstvo, lahko izsilijo priznanje ali zanikanje, lahko ti... A kar nosiš v srcu, ti ne morejo vzeti.

Nihče se ne more odločit namesto tebe. Nihče, razen tebe, ne more vedet, kam te vleče, kaj čutiš in si želiš.

Kako je z zaljubljenostjo na "stara" leta?

Včasih se mi zdi, da imam samo dve prestavi delovanja. Ali delam na vso moč in se hkrati ukvarjam z več stvarmi naenkrat, ali pa sem na počasnem delovanju, ko je na sporedu največ ena stvar naenkrat in še s tisto se mi ne mudi.

Zelo rad se učim ob glasbi, ki ob matematičnih, programerskih in miselnih naporih deluje spodbujevalno. Ko pa je potrebno piflanje, glasba odvrača pozornost in jo moram izklopiti. Takrat trpim. Glasba je torej univerzalen indikator. Nje odsotnost nam je lahko znak, kdaj smo prepuščeni negativnim čustvom in kdaj nesmiselnemu učenju.

Včasih moramo na drugi konec sveta, da kaj premaknemo pri sebi, drugič lahko gremo na konec sveta, pa nas nič ne spremeni.