Izginil je kot ...

Pod roke mi je prišel star izvod gimnazijske revije. Kar nasmejalo me je, ko sem med rubriko "Taresnične" ponovno odkril to zgodbo:

Kocka je pada ali izginil je kot ...

Včasih, davno, ko so profesorji še napovedovali spraševanje, se je utrnil ta prizor. Bilo je nekega megleno-deževnega, predvsem pa mračnega petka.¹ Dijaki so bili napovedani le 4 dni pred sodnim dnem, po zakonu pa bi morali biti napovedani najmanj 7 dni [vna]prej. Slednje so seveda izvedeli prepozno, kar ni nič novega za naš šolski sistem. Zgodba se je zapletla in razpletla nekako tako:

A ... profesorica [zgodovine]
B ... Jakob
() ... vsevedni pripovedovalec
C ... glas iz razreda²

A: No, Jakob, pridi k tabli!
B: Profesor'ca, vi ste nas napovjdla samo 4 dni prej, bi nas mogli 7 dni prej, zato zdej ne moremo bit prašani!
A: Tisto je bilo sklenjeno šele tisti dan na konferenci popoldne. No, pridi!
(Če ne gre zlepa, gre pa zgrda.)
B: Ne, ne grem k tabli!
A: Potem ti pa dam 1!
(Naš junak je že precej zafrustriran.)
B: Nimaste pravice!
A: Kako, če sem te najavila!
B: Ne, jst ne bom pršu, jst kar grem!
(Naš junak vstane in se približa vratom.)
A: Kaj si ti misliš!?
B: Ben, jst grem!
C: Kocka je padla!
(Junak odpre vrata, zapusti razred in jih nato "vljudno" zapre.
Profesorica zre v zaprta vrata z odprtimi usti.)

Zapisala: K. M. in M. D.

¹ mislim, da je bil v resnici torek, po petkovi konferenci
² znan po svojih humornih vložkih