nedelja, 09. september 2012

Iščem naprej

Upam, da vas z včerajšnjim zapisom brez olepševanja nisem preveč prestrašil. Brez skrbi: ne razmišljam o kakšni samodestruktivni, sebični potezi. (Samovoljno končanje lastnega življenja je na nek način zelo sebično - druge pustiš v isti godlji, pa še v žalovanju.)

Seveda je resnično: če te ne bi bilo, ne bi nič pogrešal/a. Tako kot tudi umrli gotovo ne tožijo za trenutki, ki jih niso doživeli. A če si že postavljen/a na ta svet, poskušaj iz tega kaj dobrega naredit, pustit svoj edinstven pečat!

Verjetno so potrebni tudi taki trenutki, ko se počutimo izgubljene - da se zamislimo, začnemo spraševati in iskati svojo smer. Morda ob tem s svojo ostrino prebudimo še koga, ki je pozabil čemu živi ...

Ni komentarjev: