Tebi...

...miru, veselja in ljubezni želim.

Sonce

Včeraj je bila Ljubljana v ledenem oklepu zime. Drevesa so bila prekrita z ledenimi kristalčki, na trenutke so iz megle pršile drobne ledene iglice... zrak je bil leden, celo meni je pašalo nosit kapo, čeprav jo praktično nikoli ne nosim.

Sredi te zime pa toplina. Toplina v srcu, iskrivi pogledi, iskreno veselje. Res, ne bi si želel drugače preživet popoldneva in večera. Bilo je prečudovito.

Vesel sem, da sem ostal še ta dodatni večer v Ljubljani. Včeraj mi je bila domača. Zelo domača. Lahko sem si vzel čas za najbližje, se v miru pripravil na prihajajoče praznike ter se še z večjim veseljem danes odpravil domov, na Primorsko!

Sivo kotlino smo pustili za sabo in sončku v srcu se je pridružilo še sonce na nebu. Čudovit je bil pogled na pobeljene iglavce, obsijane s soncem. Na žalost sem zamudil idealno priložnost za slikanje. Ah, nekaj mora ostat tudi za srce! :)

Za vas pa slikca enega izmed primorskih "simbolov".

Nihanje, drugič

Skoraj sem že pozabil kaj je to nihanje. Jesen je bila res prekrasna, polna čudovitih trenutkov, volje, optimizma. Na žalost me december spet spominja na to, da ne morem biti ves čas "zgoraj", da je treba včasih pasti, se spustit dol, vzet zalet... da se zaženem še višje! Ne?!

Mogoče je tudi to vzrok, da se precej redkeje oglašam na blogu. Nekako sem se odvadil tarnanja. Kot da nočem ljudi morit s svojimi problemi, hočem pisat (le) o lepem, kazat vse čudovite stvari, ki so nam vsak dan dane... In jih opažam, si zapišem osnutek, potem pa gre mimo mene. In ko imam čas, nisem več v tistem razpoloženju, da bi znal povedat kar sem videl, čutil. In blog sameva.

A tudi "ta čudna" stran mene sem jaz. Ker iščem, se sprašujem, hrepenim, se bojim, jočem... Ja, vsak dan iščem, imam veliko vprašanj, hrepenenja v meni so ogromna, so trenutki strahu, duša pa vedno znova in znova zahteva čiščenje. In vem, da tega ne morem, ne smem držat v sebi. Ker razžira od znotraj.

Tisti najbližji bojo razumeli, me sprejeli tudi, če ne bom vedno dobre volje. Vem. Če ne drugega si zaslužijo iskrenost... Čudno mi zveni ta stavek. Pa saj sem bil iskren že doslej!? Ja, ampak hočem jim pokazat tudi žalost, skrbi, jok, napake...

Nisem tako trden kot si domišljal. Še vedno rastem.

Belo nebo

Baje je ta pesem "za ženske" :)
No, drage moje punce, ta pesmica je prav za vas, ki mi ogromno pomenite.

if else

if ( I.make(naloga) )
___I.happy=true;
else
___ I.happy=false;

Ustavil bi čas

Danes sem se spet spomnil na sanjarjenja iz otroštva, zgodnje mladosti. Želel sem si namreč, da bi lahko z dvema tleskoma ustavil čas. Vse bi se ustavilo, le jaz bi se lahko svobodno gibal, delal, uporabljal stvari, mogoče z dotikom v ta vzporedni svet obudil še koga; ko bi mi postalo dolgčas, pa bi se spet vrnil nazaj, pognal čas, živel kot doslej.

O, kako prav bi mi zdaj prišlo to! Da bi se lahko naspal, v miru pojedel, se spravil delat za faks, uredil množico fotografij, zmontiral goro video posnetkov, se posvetil obveznostim in stvarem, ki me zanimajo, prebral mejle, odpisal, pa dokončal in na blogu objavil vseh 5-10 osnutkov, ki čakajo name... Ja, ideje so, časa zanje pa malo.

In potem bi si vzel čas za najlepše stvari. Recimo občudovanje sončnega zahoda do onemoglosti... :)

Vprašanje je samo, če bi si potem sploh še kdaj želel nazaj...

Drugi dom

Koliko nam je Ljubljana domača? To vprašanje sem dobil od prijateljice v izziv, naj kaj napišem o tem... V tistem trenutku bi znal povedati marsikaj predvsem lepega, sem pa vesel, da sem še malo počakal in se vmes spomnil tudi na tiste ne tako prijetne strani, tako da bo ta prispevek bolj objektiven.

Oooo, domače!
Po nekaj letih študiranja, mesto že kar spoznaš. Bližnjo okolico stanovanja/doma, pot na faks, pot v center, nekaj prog trole... Občasno te pot zanese v Tivoli, pa na Plažo, s prijatelji se dobiš v kavarni v starem mestu, spet drugič se zapelješ čez mesto in jih obiščeš v njihovem študentskem "brlogu", najdeš si svoje bližnjice in načine, kako se izogniti gneči...
Pa te stvari sploh niso tako pomembne. Najlepše je druženje, spoznavanje, pogovori, odnosi... Na enem mestu je zbrano malo morje ljudi iz vseh vetrov, vsak s svojo zgodbo, s svojim mišljenjem, osebnostjo... Ja, predvsem odnosi in dogodki so tisti, ki dajo občutek domačnosti. In stvari, ki te spominjajo nanje... Tu se srečujemo s študentsko skupino, tam imamo pevske vaje, v tej kavarni smo se že večkrat dobili s prijatelji na prijetnem čajčkanju, v tem parku sem se predajal toplemu sončku, na tej klopci je sredi noči potekal globok pogovor, v to smer stanuje prijateljica, tu smo stali in prepevali, da so se turisti ozirali za nami, tukaj sva se s prijateljem vedno poslavljala in dolgo v noč razglabljala, ta vogal me spominja na...

Jaz, tujec
Mogoče bo kdo presenečen, a v vseh letih sem samo dva vikenda ostal v Ljubljani. Me preveč vleče domov, na lepše, kjer duša poje. Prvič sem se odhodu domov odpovedal zaradi bolezni drage osebe, drugič pa ostajam... danes. In že pogrešam dom. Pogrešam mir, naravo, počasen ritem, igranje klavirja, šumljanje Soče, pogrešam prijatelje, ki so odšli domov...
Prej sem zavil do centra in nazaj. A sredi množice ljudi sem se počutil osamljenega, tako tuje. Še huje je poleti, ko se mesto izprazni in ga zasedejo turisti. Brrr... Nisem človek za (veliko) mesto, rad imam umirjenost domačega kraja, kolone na cesti me živcirajo, pa hitenje... Ja, saj arhitektura je lepa, a brez ljudi prazna. Lahko grem v park, a kaj ko se še vedno sliši hrup mesta, sam v kavarni pa je prav bedasto sedet...


V Ljubljani res ne bi rad živel celo življenje. Kot študent pa je prav lepo - mesto je živo, polno študentov, srečuješ se s prijatelji iz vse Slovenije in... za vikend lahko greš domov! :)