Standard

Imeti višji standard - početi kaj življenjsko nenujnega.
RiMar

Tega najbrž nikoli ne boš bral/a...

Včasih v sebi čutiš potrebo, da bi se zaupal, da bi izrazil tiste najgloblje občutke v sebi, a da tega ne moreš povedati nikomur, niti osebi, ki se je tiče. V takem trenutku je najbolje napisat (nikoli odposlano) pisemce.

Tako pisanje je terapevtsko. Ne samo, da ti je lažje, ko daš iz sebe, pomaga tudi, da odkrivaš in spoznavaš svoja čustva. Pa zanimivo je brat za nazaj svoje zapise.

ps: Pri res osebnih zadevah ne pozabi pismo hranit na varnem.

Ah, sosedi

O sosedskih dogajanjih je bilo že precej napisanega na raznih blogih. Zgodbe so še posebej "zanimive", ko gre za sosede v blokih. Pač v stilu "bolj smo blizu, bolj se imamo radi." ;) Tudi pri nas ni nič drugače.

Naš blok je najstarejši v našem kraju, posledično je tudi najslabše izoliran, zvočne izolacije praktično ni. Ker so se vanj tudi najprej vseljevali, je povprečna starost v bloku zelo visoka. V bloku torej živi veliko upokojencev, ki imajo preveč časa in iz dolgčasa poslušajo, kaj se dogaja.

Ko smo bili mlajši, smo seveda otroci v naši družini bili razigrani in glasni. Smo pa hodili precej prej spat kakor zdaj, vsekakor pred uro, ko nastopi nočni mir. Vseeno se je večkrat zgodilo, da smo v nabiralnik dobili prijazno anonimno pisemce. Hm, včasih so živele po 3 generacije pod isto streho in so preživeli, zdaj pa jih moti že otroški vrvež v sosednjem stanovanju?! Ja, kdo vas/nas bo pa preživljal, če ne bo otrok?!

Čas je šel naprej, a pisemca so ostala. Le vsebina se nekoliko spreminja. Ponoči očitno niso mogli spat zaradi korakov na hodniku, v vratu jim je škrtalo zaradi "prepiha", ker so bila na lep in topel dan odprta vrata v vlažno klet, najnovejša zgodbica pa je najverjetneje edinstvena: sosedje ne morejo spat, če se pozno tuširamo, saj se sliši šumenje vode! In to baje kar nekaj nadstropij pod nami, celo v pritličju.

Če štronco rodiš se, štronco umreš...

Pisemca pa bi že prenesli. Pač, ponavadi smo jih prebrali, kakšno minutko govorili o tem, potem pa jih vrgli v peč. Anonimnih pritožb nikoli nismo upoštevali. Če nekdo, po domače, nima jajc, da bi prišel osebno povedat in dokazat utemeljenost svojih besed, se očitno zaveda, da je problem predvsem pri njemu.

Pisemca bi že prenesli. Kar se je zadnje čase dogajalo, je pa preveč! Da okoli polnoči, ko nič hudega sluteč preverjaš še zadnje mejle, medtem ko čakaš na prosto kopalnico, skoraj skočiš iz kože, ko začne nekdo butat po vratih. Resno! Očitno je šumenje vode tako zelo moteče, da se nekomu da vstat iz postelje in z butanjem po vratih prebudit cel blok! (Brez heca, tako butanje se ob naši "izolaciji" brez dvoma sliši po celem bloku.)

Najhujše pri tem pa je hinavščina. Ok, kakšen človek si mogoče res ne bi upal stopit do soseda in mu povedat, da ga nekaj moti. Bi se pa pri normalnem človeku na zunaj videlo, da ga nekaj muči. Ko pa na hodniku srečaš par iz sosednjega stanovanja, ki sta 99% odgovorna za večino pisemc in butanje po vratih, sta vsa sladka od vljudnosti. Fuj! Če česa ne maram, je to hinavščina!

Na srečo vedno obstajajo tudi sosedje, ki jih je lepo srečat. Ker se zavedajo, da omenjeni nesporazumi niti približno niso vredni očitkov in zamer. Nikoli namreč ne veš, kdaj boš potreboval pomoč.

Raj na Zemlji

Čudovit dan je za nami. Topel, sončen, pomladni. Kar vleklo je ven.

In tako sem sedel, se predajal sončnim žarkom in z veseljem poslušal, kako se mi po žilah spet začenja pretakati tista "romantična" kri, ki sem jo zadnje mesece kar pogrešal.

Neka anekdota pravi, da smo po stvarjenju Slovenci skoraj ostali brez koščka Zemlje, kjer bi lahko živeli. Zemlja je bila že razdeljena med ostale narode, ko so se Slovenci le opogumili in pocukali Boga za rokav. Bog si je v zadregi popraskal brado, nato pa Slovencem prepustil košček Zemlje, ki ga je hotel prišparati zase. In tako smo Slovenci dobil najlepši košček sveta.

Sem samo jaz danes začutil, da res živimo v pravem raju na zemlji? Ste pogledali okoli sebe? Imamo prekrasno naravo, ugodno klimo, več kot dovolj hrane in vode, živimo v miru, svobodi... Imamo vse pogoje za srečo.

In zakaj potem nismo srečni?! Zakaj ne znamo v vsem tem videti razlogov za hvaležnost in srečo?! Mogoče zato, ker jo iščemo v napačni smeri?

Ko sem tako posedal, užival v lepem dnevu in razmišljanju, sem spet vsaj drobceno začutil, kako najdeš srečo. Mogoče zveni zlajnano, ampak je res: Ne rabiš zadnjih iznajdb znanosti, najnovejše mode, visoke izobrazbe, slave in denarja. Lahko si najpreprostejši pastir na drugem koncu sveta. Potrebnih je le nekaj stvari, od katerih se večino ne da kupiti. Nekaj takega: zadovoljene osnovne življenjske potrebe + čas zase, za Boga in pristne medčloveške odnose + narava. Preprosto.

Lep dan je bil. Edino nekaj je manjkalo. Srečo je treba deliti. No, saj nekaj podobnega poskušam s to objavo... :)

Dolgčas

Ne vem, kdaj sem se zadnjič tako dolgočasil, kot se zadnje dni. Te "počitnice" me res spravljajo ob živce. Ne vem kaj naj s sabo.

Jah, zaradi takih dni začneš razmišljat o preteklosti, dobivaš melanholične misli, se sprašuješ o smislu, dvomiš o tem, da te v življenju čaka sreča, si brez volje, ti pašajo žalostne in melanholične pesmi, čeprav iz samega dolgčasa še jokat ne moreš...

Da ne bo pomote: če bi imel voljo, bi lahko počel tisoč stvari: gledal filme, do onemoglosti poslušal glasbo, bral knjige in revije, urejal fotografije, sedel na balkonu, gledal dež in sonce, reševal križanke, telovadil, pisal knjigo, pospravljal, celo se učil in delal za faks... A me nič od naštetega ne mika.

Manjka mi družba! Tista, ta prava! V živo!
No, vsaj upam, da je to rešitev za moje stanje. Drugače sem pa res v riti.

Prisilne počitnice

Ta teden sem na prisilnih počitnicah. Trenutno pač nisem ravno sposoben za hitre menjave lokacije. In če kdo misli, da je imeti 3 "noge" prednost, naj mu povem, da ni tako. Bog je že vedel, zakaj nam je dal 2. Le še malček bolj trpežne bi lahko bile. :)

Po eni strani mi odklop od vsakdanjega ritma paša. Kot da bi se malo ustavil čas in mi dal priložnost, da se posvetim stvarem, za katere ponavadi zmanjka časa.

Vseeno pa bi bil dosti bolj vesel, če do teh "počitnic" ne bi prišlo. Pogrešam prijatelje, petje, plesne vaje...


Aja, a kaj sem naredil? Rodil sem se neroden! :D

Svoboda

Zavod za transfuziologijo v Ljubljani krasi čudovit akvarij. Raznobarvne ribice plavajo med bogatim morskim rastlinjem. Deležne so hrane, svetlobe, sveže vode, varne so pred plenilci... Jim sploh kaj manjka?

Seveda boste rekli, da je prostor zaprt in premajhen. A pravijo, da imajo ribice kratek spomin in se jim najbrž zdi svet med plavanjem od enega do drugega konca akvarija vedno nov. Kaj pa si ribica sploh želi več?!

Samo ena stvar manjka. Najpomembnejša.

Še tako idealen svet je ječa, če ne moreš sam odločati o svoji usodi. Svoboda pomeni možnost, da se sam odločaš, kam greš in kje boš, četudi te tvoj korak drago stane, spravi v smrtno nevarnost. Četudi to postane tvoj zadnji korak...

Downloadaj si internet!

Si že sit stalnega brskanja po internetu, slabih odzivnih časov in vedno prepočasnega prenosa?
Rešitev: shrani si internet na disk! Tako bo vedno na voljo!

Za prenos klikni sem.