četrtek, 28. januar 2010

Zima je in ptice zebe

Zima je in ptice zebe,
tudi nam je mraz.
V toplo izbico hitimo,
veter veje nam v obraz.
Danes sem si vzel prost dan. Mislil sem sicer, da bomo šli smučat, a je potem odpadlo. Po svoje mi je kar pašalo, da sem zjutraj pospal, dopoldne urejal posnetke koncerta, popoldne pa si privoščil krajši sprehod in lovil sončne žarke.

Na plaži ob Ljubljanici sem stopil stran od steptane poti, ter kot otrok z veseljem gazil po snegu. Ptice v teh mrzlih dneh očitno res zebe in so lačne, saj so račke, takoj ko sem stopil k vodi, z vseh strani priplavale k meni in mi potem še kakšnih 100m sledile ob bregu. Na žalost nisem imel prav nič za jim dat. Račkam so, če se ne motim, delali družbo rečni galebi.

Med bloki so se otroci sankali. Veselje jih je bilo par minutk opazovat, kako se (z, kdaj pa tudi brez lopatice pod ritko) spuščajo po klančini. Otroci so najbrž edini, ki se vsi iskreno veselijo snega. Odrasli so preveč nagnjeni k razmišljanju, kakšne vse težave bo sneg prinesel.

Drugače pa mi je ta januar res všeč. Taka je prava zima - da zapade sneg, ostane, vsake toliko pa še malček pada, da pobeli umazanijo od prometa, na cesti pa ne dela večjih problemov.

Očistimo Slovenijo v enem dnevu!

Po zgledu estonskih prostovoljcev, se tudi v Sloveniji pripravlja velika prostovoljna čistilna akcija - čiščenje divjih odlagališč odpadkov.
Akcija bo potekala 17. aprila 2010. Jaz se ji imam vsekakor namen pridružiti.
Pridi tudi ti!



Več na: http://www.ocistimo.si/, http://www.youtube.com/user/ocistimo, opis akcije sem našel tudi na tem blogu.

sreda, 27. januar 2010

Lepo je ...

po dolgem času se srečati s prijatelji ...
... videt žareča lička, kako kljubujejo mrazu
spet začutit srečo v sreči drugih ...

ponedeljek, 25. januar 2010

Vikend

Pa še nekaj o minulem vikendu.

Nona in nono sta z leti precej opešala. Obenem je nona ravno prišla iz bolnice, kamor je bila odpeljana zaradi vrtoglavice in slabega počutja, zato je za vsak slučaj moral en ostati v hiši. Za vikend sem to nalogo prevzel jaz, da sem vsaj za dva dni malo razbremenil mamo.

In kako je izgledal dan? Zjutraj vstajanje, praznjenje bokala (nočne posode), iskanje zobne proteze ;) ... čez dan kurjenje, pomoč pri kuhanju kosila, sprehod z nonotom ... pa (zgolj za vsak slučaj) spremljanje none po stopnicah, druga opravila ... Po eni strani nič posebnega, a vseeno je dober občutek, ko vidiš, da si koristen. In ni mi bilo niti najmanj težko. Saj: če imaš nekoga rad, ti ni težko si vzet časa zanj. Z veseljem sem pomagal.

Ob tem mi na misel prihaja naslednji odlomek z SP:
Kdor spoštuje očeta, bo vesel lastnih otrok (...)
Otrok, zavzemi se za očeta na njegova stara leta,

nikar mu v njegovem življenju ne povzročaj gorja.
Čeprav mu pamet peša, bodi prizanesljiv,
ne zaničuj ga, čeprav si na višku svoje moči,
zakaj usmiljenje do očeta ne bo pozabljeno,
marveč se ti bo vračunalo v spravo za grehe;
na dan tvoje stiske se te bo Gospod spomnil,
kakor slana ob lepem vremenu, tako se bodo stopili tvoji grehi.
(Sir 3,5.12-15)

sobota, 23. januar 2010

Tu je moj dom

Ko sem bil majhen, smo živeli pri nonotu in noni (po mamini strani), na vasi. Vaška mularija smo bili precej povezani, otroški dnevi res brezskrbni. V glavnem - bilo je super in če mene vprašate, ne bi imel nič proti, če bi tako tudi ostalo. Vendar naša nona ni pretirano prenašala otrok in šundra in kar pač pride zraven. Malo zaradi tega dejstva, malo pa verjetno tudi zato, ker sta mama in tata hotela na svoje, smo se preselili v <1 km oddaljen kraj1, v blok. Na našo nesrečo smo pristali v starem bloku, kjer so živeli skoraj sami upokojenci in le nekaj otrok. Da ne omenjam majhnega stanovanja ter zelo slabe zvočne izoliranosti, tako da spet nismo smeli preveč razgrajati.

V novem okolju se pravzaprav otroci nikoli nismo povsem ujeli ali vključili v tamkajšnje klape, ampak raje izkoriščali dejstvo, da smo še vedno zelo blizu prejšnjemu domovanju in praktično vsak dan (večkrat kar takoj po pouku in do večera) zahajali nazaj na vas. Prijateljstva so ostala ista2, še vedno smo se imeli za vaščane, spremenila se je le lokacija prenočišča. ;) Pa še to se je med počitnicami večkrat zabrisalo.

Podobno je bilo v času srednje šole, s tem da sem jaz, kot verjetno najbolj patriotski v družini, uvedel še eno navado: iz petka na soboto sem prespal kar pri nonotu in noni. Navada je bila še toliko bolj privlačna, ker sem prvič v življenju, vsaj enkrat na teden, imel svojo lastno sobico. Le-ta je vedno bolj postajala moj zasebni kotiček, zato me sploh ni motilo, da je bilo pozimi v njej le okoli 10°C.

Prišla so študentska leta (ki še vedno trajajo) in s tem druga moja selitev (teden v Ljubljani, vikend doma ...), ki je za razliko od prve dejansko pomenila veliko spremembo v tem, da smo se s prijatelji iz otroštva, zaradi redkejših stikov, oddaljili. Obenem sem opustil petkova prenočevanja v svoji sobici, sicer bi jih od mame stalno slišal, da me še za vikend ni doma. :) Drugače pa vendarle ni bilo bistvenih sprememb - še vedno praktično vsak vikend izkoristim, da grem na vas. (Nekako sem doma na treh koncih in ne dveh.)

Pa, če sem iskren: bistvo napisanega - da smo še vedno bolj vaščani kot (malo)meščani, velja za celo našo družino. Mama in tata nista bila izjema. Če ne drugega, se je vedno redno hodilo v vrt in polje, kaščo od nonota in none pa že itak skozi vsa leta izkoriščamo za rimowt storiđ. Da ne omenjam, kje imamo stalno bivališče ... ;)

Ta vikend zopet spim v moji sobici in se počutim prow nostalgično3. Kako lepo je priti po 14-ih dneh spet na Primorsko, uživat v sončnem in rahlo vetrovnem vremenu, vohat svež domač zrak, se sprehodit po tolikokrat prehojeni poti od bloka do nonotove hiše, opazit zvezdice in luno, uživat mir, gledat smaragdno barvo Soče, pustit stvarem in krajem, da vzbujajo spomine ... Ja, tu je moj dom!


1 ne vas, ne mesto. mi enostavno rečemo kar kraj, zgodovinsko pa gre za trg.
2 že zadnjič sem obljubil, da bom enkrat napisal kaj o tem.
3 še zdaj točno vem, na katere stopnice lahko stopim, da s škripanjem ne zbudim nonota in none ;)

Zakaj je lepo biti na Primorskem?




Vir: MMC RTV Slovenija, ARSO.

četrtek, 21. januar 2010

Sanje

Sanjaš ponoči? O čem pa? So sanje lepe, zazrte v prihodnost, ali pa te še v sanjah preganjajo skrbi in strahovi?

Eno je skoraj gotovo: količina sanj je odvisna od kakovosti ležišča/spanja. Pred časom sem precej slabo spal in se večkrat na noč zbujal zaradi - ponavadi precej butastih - sanj. Stanje se je precej izboljšalo, ko sem zamenjal jogi.

Drugače pa res ne vem, kdo se je izmislil, da so sanje a priori nekaj lepega. Seveda so tudi lepe, a po mojih izkušnjah je odstotek le-teh precej majhen.

V splošnem bi lahko sanje razdelil tako:
  • lepe sanje (o usojeni osebi ipd. - na žalost ne preveč pogoste)
  • smešne, bizarne (recimo, kako je naš župnik postal papež in smo ga šli obiskat v Vatikan; pa obisk pravega papeža v naši cerkvi, kjer je imel mašo, namesto hostije in vina pa je bil na oltarju velik kup pašte z bolonjsko omako :D)
  • neprijetne in moreče (sanje, ki te prestrašijo; bitka s časom; reševanje neumnih problemov, čeprav se nekje v podzavesti zavedaš, da sanjaš; sanje ki se jih ne spomniš, a veš da so butaste... )
Le kaj bo prinesla današnja noč?

Paranoja

Eno kratko razmišljanje.

Bolj kot se govori o pravici do zasebnosti (in svobodi), manj je imamo. Včasih smo si krivi sami, ko nepremišljeno širimo svoje osebne podatke (recimo z objavljanjem v spletu in socialnih mrežah), drugič nas k temu "v imenu varnosti" silijo predpisi. Ena izmed takih potez je uvajanje posebnih telesnih skenerjev na letališča, kjer smo bili že prej na trenutke obravnavani kot živina. Hvala Bogu, da nekatere države, med njimi tudi Slovenija, temu nasprotujejo, nemški "pirati" pa so proti temu ukrepu pripravili zgovoren protest. In kam gremo? Upam da ne v smer naslednjih izjav:
"Najlažji način za pridobitev nadzora nad ljudstvom je, da izvedeš teroristične napade. Ljudje bodo glasno zahtevali zakone, ki omejujejo njihovo svobodo, če je njihova osebna varnost ogrožena." Josip Stalin
"Terorizem je najboljše politično orožje, saj z ničemer ni lažje upravljati velikih množic kot s strahom pred nenadno smrtjo." Adolf Hitler

Citirana diktatorja sta sicer velika črna pika v zgodovini, a glede tega bi jima kar verjel.

sreda, 20. januar 2010

Wunderland


Miniatur Wunderland Hamburg

torek, 12. januar 2010

Snegec 2

Še padaj, snegec.
V nas vzbujaš ustvarjalnost in igrivost.


sreda, 6. januar 2010

Na novo in naprej

Rad imam postavljanje stvari na novo. Od tistih preprostih naprej. Na primer, ko izprazniš koš za smeti, posesaš sobo, zamenjaš posteljnino. Pa čistke stare krame, ločevanje odpadkov, odvoz. Formatiranje diska, ukinitev starega za-razne-anonimne-prijave-in-spam mejla, prenovitev izgleda spletne strani. Obnovitev hiše, barvanje ograje.

Nekoliko težje so novosti, ki pomenijo spremembo okolja in družbe. Sem človek z velikim občutkom pripadnosti. Vseeno pa včasih pride trenutek, ko enostavno začutiš, da moraš naprej. Nekaj takih korakov sem že naredil in ni mi žal. Tisti odnosi in prijateljstva, ki so pristna, ostanejo.

Pa daleč od tega, da bi zametoval, kar je staro in minilo, ali da se za zgodovino ne brigam. Nasprotno! Zelo rad se spominjam pomembnih trenutkov, s prijatelji obujam spomine, brskam po svojem dnevniku, blogu ali albumu s slikami. To gledanje nazaj mi daje moč za naprej. Prav tako, kot mi jo daje zavedanje, da sem nekaj postavil na novo in imam možnost narediti marsikaj čudovitega.

Novo koledarsko leto je seveda samo nek družbeni dogovor, a gotovo ena izmed priložnosti, da (tudi brez nepotrebnega pompa) delček svojega življenja postavimo na novo in z novim zagonom stopimo naprej. Obilo teh korakov naprej vam želim!

torek, 5. januar 2010

Snegec

Padaj snegec, padaj!
Tako lepo znaš utišati hrup,
le nežno škripaš pod kolesom.