I Wish You Peace

Pripravite si karseda prijetno silvestrovo, ter pogumno zakorakajte v novo leto.

Eagles - I Wish You Peace

I wish you peace when the cold winds blow
Warmed by the fire's glow
I wish you comfort in the, the lonely time
And arms to hold you when you ache inside

I wish you hope when things are going bad
Kind words when times are sad
I wish you shelter from the, the raging wind
Cooling waters at the fever's end

I wish you peace when times are hard
The light to guide you through the dark
And when storms are high and your, your dreams are low

I wish you the strength to let love grow on,
I wish you the strength to let love flow,

I wish you peace when times are hard
A light to guide you through the dark
And when storms are high and your, you dreams are low
I wish you the strength to let let grown on,
I wish you the strength to let love flow,
I wish you the strength to let love glow on
I wish you the strength to let love go on.

Rojstni dan

Si predstavljaš, da bi tvoj rojstni dan potekal tako:

• praznujoči se na tvoj rojstni dan pripravljajo že 3-4 tedne prej
• tudi ostali govorijo o tem, trgovci pa ob tej priložnosti ponudijo popust in pripravijo akcije
  
• ob začetku priprav na praznovanje se pripoveduje zgodbo o tem, kako je prišlo do spočetja ;)
• o tem govori tudi marsikatera pesem
  
• praznovanje se začne že takoj po polnoči (ali še prej), nato pa se nadaljuje skozi ves dan in to po vsem svetu
  
• gostje sami poskrbijo za hrano in pijačo
  
• ker ob rojstvu starši pri sebi na žalost niso imeli fotoaparata, se prebere zapis o tem, kaj se je vse dogodilo tisto noč, dogodek pa predstavi v 3D (ali zaigra ali vsaj postavi figurice)
• ta dan je, prav zaradi praznovanja, dela prost dan
• pravzaprav ne veš koliko si star, ker noben ne ve natančno katerega leta si se rodil, kaj šele za točen dan in uro rojstva
  

Ja, nenavaden je ta Jezusov rojstni dan.

Božič

Praznovat božič v krogu družine je res lepo. Začne se na predvečer oziroma dan prej s pripravljanjem jaslic, mame pečejo gobanco (primorska verzija potice ≠ gibanica!), treba je naredit še to in tisto... Seveda se vedno pojavi živčnost, treba se je še malček skregat, a to nekako sodi poleg. Najpomembnejše je, da vsa ta napetost traja le do polnočnice, zamer pa se ne kuha naprej. In potem pride božič. Mir od vsakdanjih skrbi, praznično vzdušje, družinsko kosilo, na katero prideta še nono in nona, popoldne kak obisk sorodnikov... Mogoče je napisano idealistično, a očitno sem imel to srečo, da sem odraščal v taki družini.

Lani pa se je vendarle nekaj spremenilo. Prvič sem začutil željo, hrepenenje po tem, da bi božič praznoval v družini, ki si jo bom sam ustvaril. Z najljubšo osebo, kasneje v družbi otrok... Res mi ni nič hudega, lepo je tako kot je bilo do sedaj, a očitno pride čas, ko je treba iz gnezda. Najbrž pa bo do takrat preteklo še kar nekaj let, saj zaenkrat ni še niti osnovnih predpogojev za uresničitev sanj. Za zdaj bom torej skušal biti hvaležen za to kar imam in še naprej dajat božiču tisti pravi pomen.

Želim ti miren in doživet božič.

Prihaja!

Dež je prenehal, končno je mraz (kot se za zimo spodobi!), megla je poskrbela za mističnost, lučke za prazničnost. Ja, zdaj pa je res čas, da si vzamemo čas za druženje s prijatelji, za sprehod pod lučkastim nebom in veselo pričakovanje praznikov!

Beležka

(Nekaj misli, ki so mi že pred časom padle v glavo, a jih ni bilo časa pretvorit v zapis, oziroma razlage sploh ne potrebujejo.)

Lahko te ponižajo, ti vzamejo dostojanstvo, lahko izsilijo priznanje ali zanikanje, lahko ti... A kar nosiš v srcu, ti ne morejo vzeti.

Nihče se ne more odločit namesto tebe. Nihče, razen tebe, ne more vedet, kam te vleče, kaj čutiš in si želiš.

Kako je z zaljubljenostjo na "stara" leta?

Včasih se mi zdi, da imam samo dve prestavi delovanja. Ali delam na vso moč in se hkrati ukvarjam z več stvarmi naenkrat, ali pa sem na počasnem delovanju, ko je na sporedu največ ena stvar naenkrat in še s tisto se mi ne mudi.

Zelo rad se učim ob glasbi, ki ob matematičnih, programerskih in miselnih naporih deluje spodbujevalno. Ko pa je potrebno piflanje, glasba odvrača pozornost in jo moram izklopiti. Takrat trpim. Glasba je torej univerzalen indikator. Nje odsotnost nam je lahko znak, kdaj smo prepuščeni negativnim čustvom in kdaj nesmiselnemu učenju.

Včasih moramo na drugi konec sveta, da kaj premaknemo pri sebi, drugič lahko gremo na konec sveta, pa nas nič ne spremeni.

Danes sem videl sonce!

Gledal sem proti vzhodu, čakalo pa me je na zahodu.
Ah, preljuba Primorska! :)

Astronavt

Ko sem bil mlajši, še posebej ko sem bil bolan, sem si večkrat predstavljal, da je moja postelja vesoljska kapsula, pripravljena za izstrelitev v nebo.

Skrbno sem preveril vse sisteme in lučke, se privezal, poslal še zadnji pozdrav domačim, nato pa s pritiskom na gumb sprožil odštevanje in vzlet. Ah, kakšne sile* so delovale name! A sem pogumno zdržal in pobegnil zemeljski težnosti. Skozi okno se je razkrival prekrasen pogled, ki pa se mu nisem mogel predajati. Imel sem nalogo! Izklopil sem vse nepotrebne sisteme, tudi tistega za umetno gravitacijo, znižal gretje in življenjsko podporo na minimum in se pripravil za prehod v hibernacijo. Včasih le za kroženje v orbiti in čakanje, da me bodo zbudili, ko odkrijejo zdravilo za mojo bolezen, spet drugič za polet v globine vesolja. In sem potonil v spanje in sanjal o zvezdah, soncih in planetih...

Na srečo sem imel v vesoljsko kapsulo vgrajenega tudi avtopilota, ki je vsako jutro uspešno pristal spet na zemlji. Čeprav včasih prezgodaj - prej kot so odkrili zdravilo za bolezen. Tako mi ni preostalo drugega, da sem se zvečer spet odpravljal na polet. Ah ja, z vesoljskimi poleti imam kar nekaj izkušenj. Lahko mi rečete veteran.

* nekajkratna G-sila, seveda!

Vrtiljak

... v gala preobleki na pogon glasbe v živo. Zakon je bilo!

Pismo nekega kolesarja

Voznik!

• ne prehitevaj, če misliš po 5-ih metrih zavit!
  
• če prideš po stranski ulici do nepreglednega križišča, se ustavi PRED prehodom za pešce in kolesarje!
• ne izsiljuj prednosti! čeprav na kolesu, smo po mestu kolesarji marsikdaj enako hitri kot avto.
  
• počakaj! ne rini v križišče, če je na drugi strani prometni zamašek!
• ne parkiraj na kolesarski stezi!
  

Pešec!

• ne hodi po kolesarski stezi! to je tista rdeča proga, na kateri je z namenom narisano kolo!
• pri prečkanju kolesarske steze, se prepričaj, da je prosta!
• predvsem pa ne skakaj brezglavo na cesto samo zato, ker ne vidiš nobenega vozečega avtomobila!

Višje inštance!

• ste se že kdaj peljali s kolesom? bi bilo zelo koristno. mogoče bi opazili, kako nekje kolesarska steza kar izgine, drugje vijuga med pločnikom in cesto, spet drugje se konča z robnikom! nesprejemljivo!
  
• pločniki naj imajo v križiščih spuščen robnik! tudi invalidi bojo hvaležni.
• ukinite zelene luči, ki se za avtomobile odprejo le par sekund prej kot za kolesarje in pešce! takrat avtomobili divje pospešijo (ker imajo za trenutek "prosto" zavijanje), pešci in kolesarji pa moramo čakati na usmiljenje kakšnega voznika, da nam ustavi, če ravno nisi junak, ki bi skakal pred divja vozila. (primer neprimernih križišč: Lj-Ajdovščina, Lj-Trnovo - križišče Riharjeve in Barjanske) mogoče bi bilo smiselno uvesti čim več križišč z izključno zeleno lučjo za pešce.
  
• če si želite, da bi ljudje manj uporabljali avto in raje kolesarili, si poglejte, kako je za kolesarje poskrbljeno na Danskem

Advent

Mogoče pa ima dež tudi eno pozitivno lastnost: izpod dežnikov se vidi manj prezgodaj postavljenih lučk in ljudje manj norijo ob histeriji decembra.

In ko se že sprašujemo kaj je pomembno... Preberi ta zapis.
Kaj ostane v tišini in temi?

Gledam nekam proti vzhodu in čakam sonce

Tako. Malček sem prevetril blog. Kako vam je všeč? No, ni še prow uštiman, verjetno ga bom še malček pošraufal, a nisem mogel več čakat, stare preobleke sem se že pošteno naveličal.

Pa skoraj da bi moral spremenit ime... Mogoče v "Pod drevesom", "Tretja krošnja na levi" al kaj podobnega. :) Predlogi?

Kateri letni čas je že?!

Če se ne ustavi ta dež, bom popenil!

Toliko dežja kot letos po mojem še nismo imeli! Zakaj mora padat praktično vsak dan, podnevi in ponoči?! Ja, ok, podnebne spremembe in to... Ma zakaj jo vedno najbolj nastradajo tisti, ki so najmanj krivi?! Najprej bo odplaknilo hiše najrevnejšim, bogati bodo lepo na toplem. Najprej bodo uničene revne, neindustrializirane dežele. In nenazadnje, najbolj spremembe vremena občutimo tisti, ki skušamo biti ekološki in vsakodnevno po mestu hodimo ali se vozimo s kolesom. V avtu ti je praktično vseeno, če pada dež ali sije sonce. Bah!

Sej vem, že v kratkem se bom spet z dvignjeno glavo pod nepremočljivo kapuco v brk smejal vremenu in se vozil skozi dež, veter, sneg in mraz. Trenutno pa mi gre res na živce!

Šverc komerc

Odkar sta bili v Evropsko skupnost (EU) sprejeti tudi Romunija in Bolgarija, se je promet na naših cestah precej povečal. Natančneje, slovenske avtoceste so preplavila vozila iz Romunije. Upam, da vsaj DARS kaj na račun tega zasluži, ker vsa stvar deluje zelo sumljivo. Za ilustracijo: danes smo v eni uri prehiteli približno 17 vozil z romunskimi tablicami - 2 avtobusa s prikolico ter 15 kombijev z zavesami na oknih, večinoma s pripeto prikolico, od tega jih je kar nekaj na prikolici prevažalo avtomobile brez tablic.

Če izključimo možnost, da so Romuni le strastni popotniki, ki uživajo v vsakotedenski množični vožnji čez Evropo, pri čemer v prikolico naložijo vse nepogrešljive potrebščine (da jih ni potrebno kupovati na poti, zaradi varčevanja v času krize, seveda!), vedno pa se še kak avto na poti pokvari (in izgubi tablice) in ga je potrebno prepeljati v domovino... se kot na dlani pojavi naslednja logična razlaga. Imigracije ter šverc komerc! No, ne tisto švercanje v pravem pomenu besede, ker so v združeni Evropi carinske meje pač odpravljene, ampak v smislu nelegalnih poslov, tatvin, kraje avtomobilov... Ima kdo drugačno razlago?

Pestro dogajanje na naših cestah je tako očitno, da bi ga bilo težko spregledati in govorice med ljudmi in tudi v medijih so menda le dosegle tudi našo policijo. Tako smo bili danes priča, da so policisti v civilnem avtomobilu zasledili in ustavili kombi, sicer Moldavskih tablic, z avtom naloženim na prikolici.

Ah ja, nekateri po mojem mnenju res še niso zreli za EU...


Pa še nekaj blogov, novic, forumov na to temo:
Dobrodošli bratje Romuni!
Raca romunska
Berlusconi zahteva zaprtje meja za Romune
Romuni poskušali ropati na slovenskih cestah
Rešili otroke iz suženjstva

Nej hudga

Včeraj, ko smo se vračali domov skozi Vipavsko dolino, je pihala burja s hitrostjo 130km/h.
Pa poglejmo v vipavski leksikon:

Jakost vetra po Vipavsko:

• <50 km/h - lih de dhne
• 50 - 70 km/h - diha
• 70 - 90 km/h - malčk vlejče
• 90- 100 km/h - ulejče
• 100-120 km/h - vejtrič
• 120-150 km/h - nej hudga
• 150-200 km/h - piha
• >200 km/h - ti, ma dns pa j že mwočna burja

Sej rjs ni blo hudga. :)

Zmaga!

Izpit je uspešno za mano, v indeksu pa še dne praštevili. :D

Juhej! Za ta izpit je to zame več kot odlično.

Zasluge gredo najbrž tudi pomoči od zgoraj. Pa spodbudi prijateljev. Hvala!

Obljubim, da bom zdaj dal malo miru od izobraževalno-vojaških tem. ;)

Začasno premirje

Včeraj se je bil prvi del bitke za opravljen izpit. Kot pričakovano, so bila vprašanja skoraj vsa nepričakovana.:P Pa če bi se še 2 tedna učil, mi najbrž ne bi na misel prišla ta vprašanja! Tako sem se pač vdal v usodo in pisal, nakladal po občutku, z upanjem, da se bo nabralo dovolj točk za pristop k drugemu delu bitke. Skoraj mi je bilo vseeno kaj bo z izpitom in sem že 15 minut prej oddal izpit in oddrvel v CD na koncert. Sedel sem, poslušal, pel in užival. Vse ostalo je bilo nepomembno. Dokler se srce ne ustavi...

Nasploh je zame značilno, da mi postane 10 minut pred izpitom prow vseeno kaj bo z izpitom. Samo naj gre čim prej mimo. To razpoloženje se me še zdaj drži in me bo najbrž popustilo šele jutri, ko se bom zavedel, da se neizbežno bliža ura resnice (ogled pisnega in ustni izpit). Seveda do nekaj minut prej, ko bo spet v meni samo želja pa naj že gre enkrat to mimo, ni važno kako, samo naj gre...

Another Brick In The Wall

Ko se že zadnje čase ukvarjam s pisanjem o izobraževanju in vojaški disciplini, se kar sama pojavi asociacija na legendarni videospot/film skupine Pink Floyd. =)

Samo v eni službi...

Moram priznat da so mi še kar zanimivi ti oglasi za Slovensko vojsko. Če ne drugega se vsaj parkrat nasmehnem. =)

Drugače pa se prav nič ne pritožujem, ker smo bili ena prvih generacij, ki nam ni bilo treba skozi naborništvo in obvezno služenje vojaškega roka. (Čeprav nam očetje in strici razlagajo, kako so se pri tem utrdili in da tudi nam ne bi prav nič škodilo, da ne bi bili tako mehkužni =)) Se pa strinjam, da je škoda zaradi vseh tistih (tudi jaz bi bil med njimi), ki bi se odločili za civilno služenje. To je bil namreč dober vir prostovoljcev za razna družbeno koristna dela.

Da bi le čim manjkrat zares potrebovali vojsko...

Trpim

Trpim. Ob knjigi za še drugega izmed dveh najbolj nepriljubljenih predmetov na našem študiju (oba pri istem profesorju X). 100% muka in piflarija neuporabnega znanja! Moram res ponovit, da sovražim piflarijo!?

Za "motivacijo" poskrbi že študentski opis:

Na izpitu X izvede demonstracijo, kako izgleda organizacija v praksi. Na vsak izpit pride 15 minut prej (...) nato vsakega posebej pokliče in mu dodeli ustrezno mesto v predavalnici. Ko te pokliče se moraš takoj jasno zadreti, da si prisoten ter hitro zasesti dodeljeno mesto (nikar lesti čez klopi, ker te v tem primeru takoj okrega, da se to ne spodobi). Tovrstno razporejanje traja najmanj pol ure, saj mu sistem neprestano mešajo zamudniki, katere vsakega posebej pošteno okara. Vsakomur določi tudi uro in minuto ustnega izpita, ki je navadno še isti dan, oz. delovni dan ali dva po pisnem izpitu. Pisanje traja polno uro, do sekunde natančno polno uro, pri čemer je med drugim tudi določeno, kdo lahko kdaj kaj vpraša med izpitom.

Zaradi vojaške discipline in optimalnega algoritma posedanja pišočih, je prepisovanje skorajda nemogoče. Možno je morda kakšno vprašanje izvleči iz svojega neposrednega diagonalnega soseda, vendar se s tem neprimerno izpostavi tveganje, da te X-ovo oko, ki ves čas izpita nepremično bolšči v predavalnico, zopet prestreli in prerešeta s salvo svoje neprekosljive retorike. Tudi uporaba pripomočkov je bolj kot ne onemogočena. Vso "opremo" je potrebno pustiti ob strani in razen pisala, kalkulatorja in indeksa in obleke ne smeš imeti pri sebi NIČESAR. Tudi če ti kakšen listek uspe pretihotapiti, je bolj klavrna možnost, da se ob obilici snovi ravno to pojavi na izpitu, povrhu vsega sledi še ustni izpit, kjer je potrebno na izust izstreliti (največ 30 sekund časa/vprašanje) odgovor.

Zabavno branje - do trenutka ko se zaveš, da je vse napisano čista resnica in da je to edina pot do ocene v indeksu.

In potem pride na vrsti piflanje. Stotine strani zakomplicirano napisanih stavkov, premetavanja besed prvine, izložki, razvid, smoter, razmestitev, pojavna oblika, potroški... Aaaaaargh!

Ena poved iz profesorjeve knjige, za občutek skozi kaj se prebijam:

...temeljni razvoj, v katerem gre za delovne naloge, povezane s celotnim proizvodnim programom, torej za razvid ter spremljanje vseh tehnoloških novosti in izboljšav ter uvajanje sodobne tehnologije in tehnike (oprema) v proizvajalne procese, razvoj tehnoloških podlag za delo tehnologov in zagotavljanje primernih so(pro)izvajalskih oblik sodelovanja z drugimi združbami.

Gre kdo nardit izpit namesto mene?!


ps: proti temu je bilo večerno pucanje kopalnice prava sprostitev!

Poenostavljanje

Bliža se 1.december, ko bodo spet na vsakem vogalu delili kondome in rdeče pentlje. Pa je to res rešitev?

Seveda je pomembno opozarjanje in osveščanje o spolno prenosljivih boleznih, a se le-to vse prevečkrat narobe poenostavi in razume kot "delaj kar hočeš, le uporabljaj kondom in vse bo ok". Če pustimo ob strani dejstvo, da tudi kondomi niso 100% zaščita, se mi ob vsem pojavlja vsaj še ena misel. S svobodno spolnostjo, ki jo kondomi podpirajo, se v ljudi ukoreninja nestanovitnost, neodgovornost in lahkotnost. Se potem čudimo, da zakoni in družine razpadajo? (Povrhu vsega še vedno prihaja do nenačrtovanih nosečnosti in umorov nerojenih zarodkov.)

Ja, kondomi so do neke mere pomoč pri zajezitvi širjenja bolezni in tudi preprečevanje nenačrtovanih nosečnosti, a naj bodo zadnja možnost. Namig: vzdržnost je edina 100% zaščita na tem področju. Ko enkrat najdeš življenskega partnerja, pa se splača spoznati z Naravno metodo uravnavanja rojstev, katera zahteva precej več discipline, a ni sporna z nobenega etičnega vidika.

Beg, vdaja, boj

Kako se pa ti spopadaš s slabo voljo? Zbežiš daleč stran in ne pustiš niti najmanjši solzici, da spolzi po licu? Se trmoglavo postaviš po robu in skoraj brez praske zmagaš? Ali pa se prepustiš žalosti, razočaranju, jezi, melanholiji?

Jaz spadam nekam med drugo in tretjo kategorijo. Nočem bežati. Mogoče le v redkih primerih, ko je moje stanje neupravičeno, brez najmanjšega razloga. Drugače pa skušam pustiti duši, da govori, me prevzame, tudi požene solze v oči. Zatem pa nastopi čas, da se poberem na noge, pustim slabo voljo ob poti in grem naprej.

Najlažje mi je iti skozi to z glasbo. Mirne, otožne, dušo dotikajoče pesmi se počasi prelijejo v tiste upajoče in končno v vesele, tudi divje. Moje razpoloženje je zelo povezano z glasbo. Enostavno rabim mojemu razpoloženju primerno glasbo.

Pa še to sem opazil. Nekako sta mi pomembnejši melodija in harmonija, kakor besedilo. Za veliko večino pesmi ne znam več kot nekaj vrstic besedila, a mislim da to ni tako hud minus. V dobrih pesmih sta glasba in besedilo itak usklajena.

Zdaj, ko si to prebral/a, si pa privošči eno lepo pesmico. Danes je ne bom jaz pripel. Izberi si svojem okusu in razpoloženju primerno. =)

Desperado

Ena lepa pesmica in odlomki iz enega še lepšega filma:

ps: Zunaj je mrzla noč, a se zato zelo lepo vidijo zvezdice.
pps: Jutri bo ob 13:45 na TVSLO2 ponovitev filma Dotik, kratkega dokumentarca posnetega ob 60.obletnici snemanja prvega slovenskega filma Na svoji zemlji. Priporočam ogled! Pa ne (samo) zato, ker imam v žlahti režiserja, scenarista in kamermana. =) (Nagradno vprašanje: koliko oseb imam v mislih? ;)

Lepota je v nas

Najbrž se strinjamo, da je pri odločitvi o tem, ali želimo z nekom preživeti vse življenje, odločilnejšega pomena notranja lepota in ujemanje (čeprav je zunanja privlačnost še vedno pomembna). No, zdaj ko smo to razčistili, NE bom o tem razglabljal. ;) Bi pa rad zapisal in še malo dopolnil razmišljanje, ki sem ga imel nekega čisto navadnega dne ob čisto navadnem kosilu v čisto navadni restavraciji.

Ljudje smo si res različni. Hvala Bogu, da imamo tudi tako različne okuse, drugače bi se nam slabo godilo. Za nekatere bi se vse grebli, drugi bi ostali sami, ker je pač vsem jasno, da niso ne lepi, ne zanimivi. No, v bistvu tako stanje ne bi dolgo trajalo, saj bi se prej ali slej za zgodile vojne za zaželjene ali pa bi se lepi-zanimivi veselo parčkali med sabo, ne-lepi-ne-zanimivi pa bi izumrli. Evolucija pač. No, pa pustimo črne misli. Kot zapisano, imamo to srečo, da imamo zelo različne okuse. In še za takó, po merilih "normalnosti", čudne in ne-lepe, se najde nekdo, ki prav v tej osebi odkrije lepoto in bližino.

Res je tako. Problem je le, če si pustimo blizu. Če imamo zaupanje vase.

Dovolj je le pogledati ljudi okoli sebe, pa boste razumeli, na kaj mislim. Vse preveč je mrkih in zdolgočasenih obrazov, vse prevečkrat je naš obraz prav tak - mrk in nezanimiv. Se čudimo, da ostajamo osamljeni?!

Popolnoma drugače je videti nasmeh in optimizem, čutiti mir in slutiti globino duše. Kadar zaupamo vase in z optimizmom gledamo na svet, sijemo tudi navzven. Ne glede na našo zunanjost, si upam trditi, da smo takrat privlačnejši.

V nasmehu je res nekaj čarobnega. Pa ni treba zdaj stalno na obrazu nositi narisan nasmeh. Včasih je privlačen tudi žalosten obraz, za katerim se skriva hrepenenje. Predvsem bodi to kar si in zaupaj, da bo življenje prineslo še ogromno lepega.

Tako, teorijo obvladam(o). Čaka nas praksa!
Za spodbudo pa naj bo ta pesmica:

Daj mi Bog

Daj mi Bog, besede za tolažbo
in dve roki s katerima bom delal
in ušesi odprti za vse tiho
ter v srcu prostor za ljubezen.

In oči za dobro in za slabo
ter noge, da pot do Tebe najdem
in človeka, ki mi bo zavetje,
daj mi vero, ki me vodila bo.

Dvije zvjezdice

Hrana za dušo

Moje osebno stanje se je znatno obrnilo na bolje. Mogoče sem samo potreboval nekaj hrane za dušo. Tako sem v zadnjem mesecu prebral par knjig (Ante Tomić - Što je muškarac bez brkova, Le Mouël Gilbert - Bog na metroju, Richard Bach - Jonatan Livingston Galeb), bil na nekaj koncertih (vokalni - Pushluschtae, jazz - Big Band, zborovska glasba - MePZ Lojze Bratuž), enega blues pa poslušal po poti v avtu. Prvič sem se celo odpravil na čisto pravi plesni večer. K vsemu pa je seveda prispevala tudi povečana količina petja ter druženja s prijatelji.
Za dušo je očitno treba poskrbet. Priporočam!

"Romarsko središče"

V naši dolini že nekaj let gradijo prvo črpalno hidroelektrarno v Sloveniji - ČHE Avče. Filozofija je enostavna - v času, ko je elektrike dovolj in je poceni, se bo vodo iz Soče črpalo nekaj sto metrov višje v zbiralno jezero, ob delovnih konicah pa bo padajoča voda poganjala turbine in ustvarjala elektriko. Energetsko bo seveda prihajalo do izgub, a ekonomsko do dobička. (več o ČHE...)

Gradbišče zbiralnega jezera na Kanalskem vrhu pa je že pred dokončanjem prava paša za oči in nič čudnega, da se še posebej ob dela prostih dnevih tja zgrinjajo množice ljudi iz bližnje in daljne okolice, pa tudi domačini radi popeljemo goste na ogled. Že obhod "jezera"je kar lep sprehod, splača pa se tudi spustiti v globino, si ogledati dovodni jašek, nato pa se spet povzpeti v strm klanec. Ob lepem vremenu pa lahko uživate še ob čudovitem pogledu na Julijske Alpe.

No, lahko si pa vsaj pogledate slike.

Prostornina jezera je približno 2.170.000 m³!

Če se ne motim, je kot stene 45°, torej 100% klanec, četudi na slikah ne izgleda tako hudo. Za asfaltiranje so potrebovali posebne stroje.

Ljudje kot mravljice in v ozadju pogled na Alpe.

Gradbišče pa je vidno tudi iz satelita (posnetek je starejši).

P.s: Ljudje so prišli do še zanimivejših idej, recimo: vožnja z avtom po "velodromu", a investitor in varnostniki niso imeli preveč posluha za domiselnost. :)

Predstava

Mogoče sem trenutno bolj občutljiv, a danes mi je prvo-novembrski pokopališki šov resnično šel na živce. Z vseh koncev so se na pokopališče zgrinjali lepo zrihtani ljudje v lepih oblekah, sijočih srajcah, izbranih krilcih ter prinašali velike količine rož in sveč. Res VELIKE količine, brez pretiravanja - danes sem naprej videl tričlansko družino, pri kateri je vsak član nosil 3-4 sveče, nato pa šel še mimo groba z 28 svečami na 2 kvadratnih metrih!

Kam smo prišli?! Je ta dan res postal predstava, je res važno samo, da nas ljudje opazijo in pohvalijo "kako lepo urejen grob imamo"?! Saj res, koga pa briga, če se celo leto ne spomnimo na naše pokojne ali pa nosimo cvetje na grob samo zaradi tega, "ker se spodobi, je taka navada"?! Važno, da je na ta dan vse v najlepšem redu! Kar nosimo oziroma česar ne nosimo v srcu, se namreč ne opazi...

Na srečo ni vse tako črno. Zelo sem bil vesel vseh tistih, ki so se lepo oblekli zaradi praznika samega - praznika Vseh svetih. Obenem je ta dan tudi dobra priložnost za srečanje z znanci, sorodniki in prijatelji, za pogovor, ohranjanje stikov. Umrli nas resnično povezujejo.

Dan dopusta

Prejšnji teden sem začel delati na projektu - prijavil sem se predvsem zaradi pridobivanja izkušenj. Poleg tega hodim še na dvojna predavanja in vaje, tako da so se moji dnevi, kljub absolventskemu stažu, kar napolnili. Vzdušje "na delu" je prijetno, akademsko, sodelavci prijazni, urnik dela zelo prilagodljiv (beri: delam skoraj kadar hočem in kolikor hočem), zato mi ni hudega. Mi je pa po parih dnevih mučenja, ko se stvari kar niso premaknile, vseeno zelo prav prišel današnji dan. Ob sredah nimam nič študijskih dejavnosti, zato sem si enostavno vzel prost dan.

Nisem naredil zadanih domačih nalog, prav tako se nisem mogel načuditi popolni odsotnosti idej za motive pri fotografiranju, a se mi zdi, da se bo ta "bolniška", predvsem zaradi prijetnih druženj, vseeno izkazala za dobro. Upam. Upam, da bom jutri nadaljeval z novim zagonom, predvsem pa, da bi se počasi spet našel. Tisti, ki me dobro poznajo, so najbrž začutili, da nisem prow ta pravi. Hja, samo poglejte, kakšne slike sem začel objavljati ;)

Nasprotja se privlačijo?

Par dni se bom ozrl nazaj. Za konec tedna smo namreč imeli čudovit refleksijski vikend. Zbrani v hišici na hribu, do koder vodi strma in z listjem pokrita pot, ki mokra postane (za avto) zelo spolzka, a ne ovira pogumnejših pešakov, ki si privoščijo zelo prijeten sprehod na svežem zraku, samo v soju mesečine. Zjutraj pa prekrasen sonček, ki obžari gore in razkrije manjše vršičke, štrleče iz goste megle, ki kot pena pokriva doline in kotline.

Ob pogovoru o vsem, kar je naša edinstvena skupina doživela na Madagaskarju, smo spet odkrivali, kako smo se v vsem tem času, skupaj s pripravami, tudi mi brusili, spreminjali in spoznavali drug drugega. Vem, da sem že povedal, a RES smo se skupaj našle zelo edinstvene osebnosti, da je bil včasih pravi izziv gojiti skupinski duh. A je šlo. Imeli smo skupno željo in cilj.


No, o misli v naslovu sem razmišljal že pred časom - v povezavi z iskanjem svoje polovice. Je pa podobno: čeprav je različnost lahko privlačna, morajo za preživetje vendarle obstajati skupne točke, ki odtehtajo.

Različnost je namreč lahko tudi vir strahu (vsaj zase vem, da me je včasih strah, da ne bi znal sprejemati drugačnosti ali da ne bi bil sprejet tak, kot sem) in vir nesporazumov. In če je pri skupinah in "klapah" včasih treba samo potrpeti in napetost mine, je pri odnosu v paru malček bolj zapleteno. Za trdno zvezo se po mojem mnenju moraš ujemati vsaj v temeljnih načelih in vrednotah, ostalo se lahko prilagodiš. V vsakem primeru pa k vsakemu odnosu sodita še sprejemanje in potrpežljivost.

Koncert

Kaj imata skupnega koncert zborovske glasbe in starogrški basnopisec? Koncert ni nujno samo poezija za ušesa, včasih imajo tudi oči kaj videt. Se pa hitro zgodi, da postanemo kot lisica in se tolažimo z mislijo, da je grozdje itak kislo.

Strici, drugič

Hja, v torek sem se hecal s strici, včeraj pa izvedel, da sta tudi bratranec in njegova žena (ponovno) dobila naraščaj. Sem torej vendarle (ponovno) stic - v drugem kolenu? :)

Prijateljici

Kaj pa je sreča? Imeti fanta?
Ali da najdeš nekoga, ki te ima neskončno rad, ki te ljubi bolj kot sama zase meniš, da si vredna?
Ti želim, da bi to našla. Zaupaj! Nisi sama v tem iskanju.

Slovensko

Pred kratkim sem objavil kritiko t.i. narodno zabavne glasbe in med komentarji je bilo zapisano, da je to vendarle en izmed slovenskih simbolov. V odgovor/ugovor sem že imel napisan prispevek, da to ni povsem res, a ga potem nisem objavil. Prvič se je namreč zgodilo, da sem kak prispevek pred objavo dal komu v (strokovni) pregled in se spoznal z zahtevnostjo dokazovanja v družboslovju.

Za primer: Valčka nismo izumili mi, polka pa je opisana kot srednje-evropski ples, saj jo poznajo tudi Čehi, Slovaki, Poljaki, polke so pisali celo mojstri klasike (Strauss, Smetana)... Nenazadnje, polko poznajo tudi v ZDA, kamor so jo prinesli priseljenci iz Evrope. Iz tega bi lahko sklepali, da ne polka, ne valček, posledično pa tudi narodno zabavna glasba sploh ni slovenska. A tu je nekaj zmede, ker sta pojma polka in valček enkrat uporabljena za ples, drugič za zvrst glasbe. Z malo brskanja pa sem odkril še t.i. slovenski stil polke. Hm... kaj je potem res?

Verjamem, da se zna o tej temi razvit dolga debata, našli bi se celo ljudje, ki bi na 154 straneh dokazali, da je to naš simbol, ter tisti, ki bi na 278 straneh dokazali, da se prvi motijo... Po drugi strani pa je tukaj še veliko drugih slovenskih simbolov, ki pa so po krivici zapostavljeni.

Kar je po mojem mnenju res slovensko in kar bi morali gojiti, je slovenska ljudska pesem, plesi in običaji. Verjamem, da vsi znate zabrundat Na golici. Me pa zanima, koliko ljudi zna zapet vse kitice naslednjih pesmi: Tam dol na ravnem polju, Regimet po cesti gre, Al' me boš kaj rada imela, Pozimi pa rožice ne cveto, Ob bistrem potoku je mlin, Po Korošekm, po Kranjskem, Je pa davi slan'ca pala, Vsi so venci vejli, Moje dekle je še mlado, Sem deklica mlada, vesela... če naštejem samo nekaj najbolj znanih.

No, če mi vsaj omenjene pesmi še kar grejo, pa me žalosti, da tudi jaz spadam med tisto velikansko večino Slovencev, ki ne pozna nobenega ljudskega plesa, ki se je plesal na slovenskih tleh. Res škoda in sramota. To bi se morali učit v šolah! Potem bi bilo mogoče manj takih primerov, ko se Slovenci moramo predstaviti v svetu s plesom, pridemo na oder, odplešemo tisto polko in odidemo z odra z grenkim priokusom, da smo sicer pokazali, kaj se pleše v Sloveniji, a mogoče ni povsem slovensko...


P.s.: Mislim, da se bom še naprej držal predvsem subjektivnih tem. =)

Pričakovanja

Malček sem razočaran nad sabo. Če je začetek novega študijskega leta prinesel optimizem in nov zagon, pa so na žalost v paketu prišla tudi pričakovanja. Kljub temu, da naj bi se jih načrtno izogibal. Za razliko od želja, kjer si nekaj želiš in se pač uresniči ali ne, pri pričakovanjih že imaš v glavi, kaj naj bi se zgodilo, ko pa ne gre po načrtih, sledi razočaranje.
No, vsaj taka je moja teorija. Mogoče sem jo celo že razlagal.

Strici! No ja...

Včeraj sem se ulegel v posteljo z nekakšnim veselim pričakovanjem. Po dobro obveščenih virih sem namreč izvedel, da so nosečo prijateljico, sošolko iz gimnazije, odpeljali v porodnišnico, ker bo v zelo kratkem času rodila. Nasmeh se mi je risal na obrazu, veselil sem se trenutka, ko bo prišla vesela novica. Mogoče je tudi dejstvo, da bo sošolka postala prva mamica naše generacije, prispevalo k temu, da sem se tega veselil toliko, kot da bi imel postati najmanj stric. =)

Zjutraj je prišlo sporočilo, da je ravno v tistih nočnih urah na svet pogledala nova Zemljanka. Razredni pionirki na področju reprodukcije vrste homo sapiens sapiens in novopečenemu tatkotu sem seveda čestital in zaželel, naj bo punca zdrava. Če bo vsaj tako pridna kot njena mama, je na dobri poti. :)

Slika je simbolična.

Absolventski cilji

1. Opravit preostale izpite do konca januarja zimskega izpitnega obdobja.
2. Diplomirat do konca junija študijskega leta 2008/2009.
3. Se odločit o morebitnem podiplomskem študiju.
4. Poiskat nove usmeritve in kakovostno zapolnit vmesni čas.

Downtown

Ena pesmica za vse študente, ki se, tako kot jaz, ob začetku študijskega leta vračate v študentske sobice...

A niso posrečeni? :)

Vreme za vsak okus, d.o.o.

V času, ko se vedno več stvari dobi na zahtevo ali po naročilu, samo čakam dan, ko mi bo kdo ponudil vreme po lastnem okusu. Ob primerni ceni storitve, bi bil takoj med naročniki.

"Halo, je tam Vreme za vsak okus, d.o.o.? Rad bi naročil lepo vreme..."

Najprej bi si naročil toplo sončno vreme za sprehode in martinčkanje, nato nekaj oblakov, ki bi zakrili sonce, da se mi pri branju najljubše revije sonce od plastificiranih listov ne bi bleščalo v oči, potem pa spet sončno vreme s primernimi oblački za kuliso prekrasnemu sončnemu zahodu. Sonce bi nasploh kraljevalo v mojih dnevih.

Dež bi vrtove lahko zalival ponoči, razen takrat, ko bi si zaželel gledanja zvezdic. Občasno bi naročil kakšno pošteno ploho, da očisti zamazano ozračje. Včasih pa je tudi prav lepo gledati nevihte. Dan pred izpitom je primeren za kislo vreme, da me sonček ne bi vabil stran od knjige. (Kislo vreme bi prišlo prav tudi takrat, ko bi se hotel izogniti kakemu delu na prostem... =)) Ko bi prišel utrujen domov, pa bi si zaželel lahnega škrebljanja dežja, ki bi me zazibalo v spanje.

Toče ni na mojem spisku. Niti sosedom je ne privoščim. =)

K božiču brez dvoma sodi sneg in mrzlo vreme, da se je prijetno stiskati skupaj. In če je poleti vroče, naj bo pozimi mraz in dosti snega. Letni časi naj se izkažejo!

Nenazadnje, če se prikažejo zamorjeni dnevi, naj me ovije megla. Naj me spominja, da me čaka še veliko lepega, čeprav tega (še) ne vidim...

Utrjevanje

Zadnje dni utrjujem svoje znanje angleščine, še posebej besedišče na področju znanstvene fantastike. (Beri: gledam filme brez podnapisov.)

Ne morem si pomagat. Zasvojila me je Battlestar Galactica. =)

Goveje

T.i. "narodno zabavna" glasba mi nikoli ni bila preveč pri srcu. Seveda so izjeme in je kakšna pesem prav dobra, na splošno pa vsekakor ne spadam med ljubitelje te glasbe. A res ne znajo drugega igrat kakor valček in polko?! In a morajo res tako mučit harmoniko, ki je sicer super inštrument¹, da se ti jo upre poslušat?! Da ne omenjam, da pri večini pesmi že vnaprej veš, kako bo zvenel naslednji takt, čeprav pesem prvič slišiš. No, razumem da je marsikomu (še posebej starejšim generacijam) ta glasba všeč. Je pač pretežno nezahtevna, še malček spominov na mladost, pa je.

Ne, nisem kak zadrtež. Med glasbo na mojem računalniku se najde tudi kakšna pesmica v tem stilu. Če se bom kdaj poročil, pa na svoji poroki vseeno nočem poslušat goveje muzike.

¹Za primerjavo poslušajte spremljave Iztoka Mlakarja, Kreslina, tudi Neishe, pa Terrafolk, Kroke...

Jesen

V soboto je prvič zares zadišalo po jeseni. Za kolesarske podvige je očitno skrajni čas. Postaja že kar mraz, še posebej v oblačnih dneh, in ko mrzel veter zapiha preko prepotenega hrbta res ni prijeten občutek! Trda čokolada ni tako okusna kot tista napol stopljena. Je pa dobra stran, da porabiš manj tekočine.

Včeraj sem se spet odpravil na mojo najljubšo turo. Da bi poslikal kakšen lep motiv, sem s sabo vzel tudi družinski fotoaparat, a mi je povzročal skoraj več problemov, kot je bilo koristi od njega. Če je že nekje od Madagaskarja naprej (prah!) objektiv imel polavtomatsko zapiranje (treba ga je bilo še ročno do konca potisniti v ohišje), pa je zdaj dokončno odpovedal pokorščino. Objektiv se noče več skrit v ohišje! Skrajni čas, da grem(o) v nabavo novega. Tokrat DSLR! Včasih enostavno pogrešam kakšno nastavitev več. Po hitrem pregledu ponudbe, se nekako odločam med Canon 450D in Nikon D60. Kakšen napotek, nasvet, mnenje?

Modernizacija

Malček za hec... :)

Na svoji zemlji

Letos mineva 60 let od snemanja prvega slovenskega celovečernega zvočnega filma, na današnji dan pa praznujemo obletnico priključitve Primorske matični domovini. Da bi le lahko Slovenci vedno hodili po svoji zemlji!

Znanost, moderna religija

Večkrat sem se spraševal, v čem se razlikujemo od ljudi, ki so živeli tisočletja nazaj.

Če berem malo zgodovinske in verske knjige, bi lahko sklepal, da takrat praktično ni bilo človeka, ki ne bi bil pripadnik tega ali onega verovanja, sekte, religije. Ponavadi so bili kar tiste vere, kateri je pripadal, oziroma jo je zaukazal lokalni voditelj. Pa se ljudje niso upirali na vso moč. Vera jim je dajala odgovore na najbolj temeljna vprašanja o življenju, dogodkih in stvareh, ki jih niso razumeli.

A niso to vprašanja, ki nas še danes begajo? Obstaja človek, ki se ne sprašuje, kako je nastal svet, kaj je smisel življenja, kaj je po smrti ali kaj se skriva za nerazložljivimi pojavi?!

Dandanes se veliko ljudi šteje med ateiste. Da torej v "nič" ne verujejo. Verovati v neke nadnaravne sile pač ni več moderno. A v bistvu pravih ateistov ni. V človeku vedno ostaja iskanje. In vsakdo verjame v nekaj.

Marsikdo verjame v znanost. Da bodo znanstveniki slej ko prej našli odgovore na še tako zapletena vprašanja, nerazložljive pojave, nejasnosti, odgovore na vsa naša iskanja, rešitve za naše probleme, zdravila za vse bolezni. V znanost se vlaga vedno več in več truda, časa in sredstev. Celo poustvarjanje velikega poka se igramo. Vse z namenom, da bi odgovorili na ta vprašanja. Znanost je prevzela vlogo religije na tako prefinjen način, da večina sploh ne ve, da ji pripada.

Da ne bo pomote. Podpiram znanost, če je le v dobro človeštva. (Konec koncev sem tudi jaz na poti, da morda postanem del znanstvenih krogov.) Prav je, da raziskujemo in skušamo iskati odgovore, rešitve, usmeritve k boljšemu svetu. A včasih se mi zdi, da nekaj raziskujemo, samo da bi dokazali našo vsevednost, vsemogočnost.

Pa lahko delček spozna celoto?! Lahko človek spozna resnico o svetu?!

In ko/če tudi bo vse pojasnjeno, popisano, opisano, razloženo, preračunano... bomo znali občudovati veličino stvarstva in se vprašati kdo je pognal veliki pok?!

Trgatev

Kakovost letine je premo sorazmerna s količino jamranja vinogradnikov.

Tabula rasa

Danes me je prešinilo, kaj botruje mojemu čudnemu stanju zadnji čas. Dejansko prvič v življenju se dogaja, da imam popolno svobodo pri odločanju o mojem življenju! Doslej je bil vedno tu vsaj faks/šola (nekakšna pričakovana pot, kako se bo moje življenje nadaljevalo), delček preostalega prostega časa pa se je enostavno porazgubil med takšnimi in drugačnimi aktivnosti. Zdaj pa imam 24 ur na dan proste roke, kaj bom delal, kam bom šel, kako si bom začrtal nadaljnjo pot... Kar nekako strašljivo. In zaenkrat neprijetno prazno.

Čakam in si želim novih izzivov, odnosov ter predvsem motivacije in ciljev.

Po širnem svetu

Po vrnitvi iz Madagaskarja sem kar nekako skopo odgovoril na vprašanje "Kako je bilo?", nato pa nadaljeval pisanje o svežem dogajanju. Življenje pač gre naprej. Pa nič bat! To ni bilo vse kar sem želel povedat. =) Prav nasprotno. Moja potepanja, izkušnje in razmišljanja ob njih so dobila svoj blog - Po širnem svetu. Upam, da bo v zanimivo branje.

Pot me resnično vodi po širnem svetu. Rad potujem. Ne zato, ker bi mislil, da doma ne morem najti sreče, ampak zato ker me veseli spoznavanje novih krajev, dežel, ljudi. Ob tem pa se tudi sam spreminjam...
(iz uvodnika)

Domači humor

L dela, P pa pametuje, nakar se L razjezi.
L: "Pa ti delaj, če mislš bit pametn!"
P: "Sm provu, ma z rokami v žepu prow ne gre!"

Nona našemu nonotu, ko je na glavo spet dal zguzdano in strgano kapo: "Dej dol to piškavo kapo!"


Smejte se! Je zdravo!

Game over

Da popolna oseba ne obstaja, se najbrž strinjamo vsi. Vseeno se včasih najde kak osebek moškega spola, ki za svojo ljubezen izjavi: "popolna je!" Temu bi se najbrž reklo naivnost. ;) A če tudi obstaja res zelo zelo dober približek idealne ženske, pa takšen moški zagotovo ne obstaja. Vsak izmed nas ima vsaj eno... ah, veliko napak. Ta je preveč kosmat ali plešast, drugi otročji in razvajen, tretji je pokvarjen, četrti nima smisla za romantiko, peti je zapečkar, spet šesti se pretirano ukvarja s športom, ta je preveč čustven, tisti ne zna plesati, oni ima čudne prijatelje in prav tako čudno punco, ta bi ji bil v sramoto, a tisti je ne razume, oni bi jo omejeval... In te "malenkosti" enostavno ne grejo skozi strogo žensko sito.

A vendarle se pari poročajo. (Na porokah pa so "popolne" neveste videti celo srečnejše od "nepopolnih" ženinov! Hm, mogoče pa je nevesta ugotovila, da je vendarle našla idealnega moškega, ženin pa objokuje svojo zmoto? Ah ne, saj sem napisal, da popolni moški ne obstaja! :))

Očitno mora bit za vsem tem še nekaj več. Nekaj kar zamegli in kasneje premaga nepopolnost. Ja, res je - zaljubljenost in ljubezen. Nisem se mogel premagat, da ne bi konca malo pockural :D

Vsem letos poročenim parom želim ogromno ljubezni za boj proti nepopolnosti!

Brezpotja

Kako lepo in preprosto je, ko človek ve kaj in kam si želi. Enostavno sledi znamenjem in smerokazom, ki vodijo k cilju, se na to pripravlja, načrtuje, o tem razmišlja, se veseli, premaguje ovire na poti in z novim zagonom nadaljuje...

Včasih se sicer zgodi, da si želiš več stvari hkrati. A to še ni tako hudo. S časom se manj pomembne stvari umaknejo, nekatere se da lepo zaporedoma uresničiti, v skrajnem primeru se je treba odločiti in kakšno stvar črtati. Huje je, če tavaš brez cilja...

Brezpotja. Kamorkoli pogledaš, nikjer nobenega znamenja. Pa četudi najdeš smerokaz, si ne moreš dosti pomagat. Kaj pomaga, če veš, da je do tam toliko in toliko korakov, do tja pa prideš v tolikih in tolikih dneh, če ne veš, kam si sploh želiš? Mimoidoči, znanci in prijatelji ob poti sicer poskušajo dajati predloge, a namesto tebe ne morejo ugotoviti, kam si želiš...

Če o tem razmišljam že zdaj, kaj bo z mano, ko/če bom enkrat v penziji?!

Otroci so veselje

Preprostost. Odkritost. Zvedavost. Razigranost. Zaupljivost. Iskanje varnosti. Vse to in še več so otroci. Kdor ne mara otrok, mora bit res čuden!

Seveda je potrebno tudi veliko potrpljenja in energije, a pridejo trenutki, ki 100x poplačajo ves trud.

Obenem občudujem iz z veseljem opazujem starše, ki se z ljubeznijo posvečajo svojim otrokom. Še posebno tiste, ki znajo najti pravo mero in s pretirano pozornostjo ne vzgajajo razvajenčkov. Res jih je lepo videt!

Letos je, vsaj v enem pogledu, lepo leto. Ne samo, da je cel kup porok (jutri bo še 10. letos, na katero sem bil povabljen), čuti se tudi odprtost za življenje. Nekateri so celo dodobra spoznali kaj pomeni "enkrat vložiš, dvakrat dobiš". =D Poznam mlado mamico, ki je rodila že drugi par dvojčkov. Imajo pesto, brez dvoma. A vsi napori ne morejo uničiti ljubezni in sreče, ki sije iz oči in daje slutiti, da je starševstvo nekaj izjemno lepega.

Šepet v dvigalu

Šepet v dvigalu je na prvi pogled povsem nedolžna fužinska posebnost, a skriva v sebi globoko in bolečo problematiko ljudi različnih narodov in narodnosti, ki prebivajo v Sloveniji in ki se vas še kako tiče.

Beri: kolumna Šepet v dvigalu, revija Element, maj 2008, str. 66

Oddano!

Hvala angelčku, ki je bil danes na izmeni na Rebernicah! A je res treba sekat nepregledne ovinke!?!?

Razen omenjenega dogodka, je bil dan lep. Prijetno kosilo in druženje, pa obisk in potrditev novega cimra (mesto je oddano!) ter večer ob petju.

Pa še nekaj sem ugotavljal: Če neko stvar zamrznemo, to ne pomeni, da bo čez čas postala užitna. :) Ne beri dobesedno!

Aja, pa dejansko poznam osebo, ki ima sobo v grajskem stolpu. =) In čaka plemenitega princa. ;) Pa naj ga čim prej dočaka.

Lepo je bit študent

Še posebej v začetku septembra! =)

Zadnja dva dni sem izkoristil priložnost in šel čofotat po Soči. Božansko! Morje se v tem pogledu lahko le skrije. Potem pa še postanek v polju in vrtu - za nadoknadit izgubljeno energijo - posladkanje z grozdjem, domačimi jagodami in figami... Jah, res se mi godi :)

Če je bilo v minulih tednih lenobno, razmišljujoče, tudi melanholično, pa se zdaj ponovno vame naseljujeta optimizem in občutek, da se stvari obračajo le na boljše. It's getting better...

Cass Elliot- It's Getting Better

Something

Morje

Nisem navdušenec nad počitnikovanjem na morju. Slana voda, ki te komaj kaj ohladi, ter plavanje med valovi in morsko travo me enostavno ne privlačijo.

Sem se pa zadnjih nekaj dni vseeno imel prijetno. Morje ima pač svoj čar. Še posebno ob večerih. In nenazadnje: Piran - meni eno najlepših mest sploh. Čarobne ozke uličice kar čakajo, da se "izgubiš" med mediteranskimi hišicami in na drugem koncu spet pokukaš ven...

Lahko noč.

Osnovnošolska

Cin, cin, cin Drežn'ce, kje so to'ršice*?
Zgoraj v zbornici, kjer ni pravice,
kavico pijejo, čike kadijo,
ubogim učencem pa cveke delijo.

*to'ršice = tovarišice, učiteljice

Kako je bilo?

Najpogosteje slišano vprašanje zadnje čase. Jaz pa še vedno brez pravega odgovora. Včasih mi sicer uspe z iskricami v očeh pokazati, da sem bil deležen enkratne izkušnje, spet drugič samo nemočno gledam in skomignem, da se kdo lahko upravičeno sprašuje ali je bilo kaj narobe.

Enostavno: na kratko povedati se NE da. Pa četudi bi se lotil obširne razlage, podkrepljene s slikami in filmčki, bi še vedno zavzel le delček vsega.

Bilo je... zanimivo, pestro, edinstveno, lepo, drugačno. Drugačno od tega, kar si ljudje predstavljajo, pa tudi drugačno o tega, kar sem si sam predstavljal. Res, to je povsem druga kultura, drugi ljudje, drugo okolje, podnebje... A še vedno je to en in isti planet. In Zemlja je majhna. Nismo si tako zelo različni.

Ok, led je prebit. Spet sem tukaj.

Povezani

Odhajam. Prav zares. Čez par ur odletimo. In potem me kar lep čas ne bo na dosegu mobilnih telefonov in interneta. Bom užival tam nekje na južni polobli. :)

Vi dajte pa tudi! Želim vam prekrasno poletje, čudovite počitnice, ogromno sonca, uživanja, prijetnih trenutkov v pravi družbi, iskrivih nasmehov, objemov, celo poljubov... in ljubezni! Tiste ta prave! Tiste, ki traja mnogo mnogo dlje kot poletje.

In ne pozabite:
Povezani smo tudi brez elektronike!

Moj dan

Zajtrk s sladoledom. Pismo, ki ga je treba pred branjem najprej sestaviti s prijemi origamija. Papirnate ladjice, kockice, zmajček. Klobuk. (Hvala!) Za kosilo riž in banane. (Kot da ne bomo tega jedli še cel mesec!? :)) V pravi družbi. Objemčkanje. Opravki, pakiranje. Srečanje na ulici. Klici, sporočila.

Pakiranje, drugič

Danes smo pakirali skupne stvari. Ob kupih pripomočkov, rekvizitov, zdravil... smo najprej samo zmajali z glavo, češ: "to pa ne bo šlo vse v potovalke". A je šlo. Čudežno poniknilo. In v potovalkah je ostalo še prostora. In rezerve v teži. Jupi!

No, po pravici sem res vesel, da nimam do konca nabite potovalke, ker je že zdaj skupaj z nahrbtnikom konkretno težka. Še dobro, da bomo veliko stvari oddali že takoj po prihodu v glavno mesto in bo potem pot lažja.

Drugače sem pa tudi malo jezen nase. Na par stvari sem pozabil. Sicer niso življenjskega pomena, nekatere se bo dalo jutri še popravit, a vseeno bi lahko prej pomislil nanje. Še posebej pa me grize, ker sem se za eno stvar sam javil... Zaradi takih stvari ponavadi rajši nič ne obljubljam, pa vseeno naredim. Je lepše videt prijetno presenečenje, kot doživet razočaranje...

Pakiranje

Kup na moji mizi. (Trenutno še raste, pred odhodom bo treba zmetat pol reči proč. :))

In še moj "kupček" zdravil - doprinos k kupu zdravil, ki ga bomo nesli s sabo in, upam da vsega, pustili na Madagaskarju.

...1...

Kam?
Na Madagaskar! Na tisti otok poleg Afrike, na katerem ne najdemo levov, slonov, žiraf in opic, ampak lemurje, malgaške mesojedce, dolgoprstneže in še cel kup endemitskih vrst živali in rastlin. (Posledica več milijonov let izoliranosti.) A kljub vsej tej pestrosti flore in favne, gremo predvsem med ljudi. Med otroke čokoladne barve, svetlih dlani in belih zob. Med tamkajšnje ljudi ter peščico slovenskih misijonarjev, ki živijo z njimi. Preko blata, ki naj bi bilo cesta.

Skoraj ne morem verjet, ampak je res. Na pot odhajamo že čez en teden!

Poletje

Obožujem poletje! Obožujem počitnice, dolge dneve, poletne večere, kratke hlače, sandale na nogah, kopanje v Soči, ležanje na bregu, gledanje v nebo, pohajanje, svobodo, kolesarjenje, ležanje pod milim nebom, štetje zvezdic, pogovore dolgo v noč, vonj pokošene trave, ležanje na seniku, obiranje sadja "z drevesa v usta"...

V minulih dneh sem že užival v precej izmed teh zadev, še več pa prihaja! Jupi!

Pa še ena pesmca.

Hrepenenje

Pod noč se prikrade, tiho, komaj opazno.

Morda ga prinese večerni vetrič? V večerni hlad ga skrije, med zvezdice raztrosi. Tu je, čutim ga. Zamižim in prisluhnem. Slišiš? Šumljanje Soče govori o njem. In ta vonj... kako se je zlil v opojni vonj jasmina... Prevzame me.

Pod noč se prikrade, tiho, komaj opazno, da je kar naenkrat tu. In jaz... brez moči. Premočno je zame, to... hrepenenje.

Zakaj na poroki ljudje jokajo

Poroke so čustven dogodek. Ne samo ženin in nevesta, tudi drugi ljudje s(m)o ob tem ganjeni, zasanjani, nekateri sijočih oči, v drugih se svetijo solzice...

Je spomin tisto, kar požene solzice v oči? Ali neuslišano hrepenenje? Morda razočaranje? A da kar same privrejo na dan? So solze veselja, sreče? Hvaležnosti?

Težko je ugotoviti, kaj se skriva za njimi. A na nek način me pomirja, ko vidim te solze v očeh. Solze so dober znak. Znak, da oseba še ima živo srce, mu dovoli govoriti.

Poletna noč

...nekaj najlepšega so poletni večeri pri nas, ko začne po Soči prijetno pihljati in se ohladi. Hribi in gozdovi potonejo v mrak, ostanejo le še obrisi, ki najprej ostro začrtajo mejo med nebom in zemljo, počasi pa se tudi ti izlijejo, izgubijo svojo ostrino... Začne se romantika... (Pri nas je lepše)

Tudi veter nosi različne pomene. Včasih zgolj piha, drugič prinaša neurje, tretjič pomeni konec deževja in suši zemljo, nato pomeni upanje, šepetanje, nemir, nežno božanje...

Danes ne piha iz severa, ampak proti jugu. In nosi s seboj hrepenenje... Na jugovzhodu pa sveti svetla zvezda in vabi, da grem(o) za njo...

Jutro

Zunaj ptički pojejo. Ura je 4:20 in na vzhodu se dani. Ne, nisem že tako zgodaj vstal. Nasprotno. Ni mi še uspelo prist do postelje. :D Izredne razmere pač zahtevajo nadure. Jutri/danes imam še zadnjo obveznost na faksu pred počitnicami - zagovor skupinskega projekta, ki je v zadnji fazi izdelave.

No, trenutno je crknil internet in mam pavzo, ker ne morem dostopati do SVN repozitorija. (Če smo prav natančni, ni crknil, ampak je samo odklopljen - zaradi večje stabilnosti se router vsako noč resetira - avtomatično za 15 minut izklopi iz elektrike. Sicer ne vem, zakaj za celih 15 minut, ampak zadeva se dobro obnese. Razen v takih trenutkih...) V glavnem lepa priložnost, da spišem en prispevek. (Nastaja v beležnici.)

V petek sem dobil idejo, da bi pisal o jutranjem miru. O trenutkih, ko se zbudiš sam od sebe, par ur pred budilko, spočit vstaneš in uživaš v podarjenih trenutkih. No, pa saj je trenutno skoraj enako. Večina ljudi mirno spi, tišino moti le ventilator na čarunalniku ter zvok tipkovnice pod prsti. Blažen mir. Lahko bi nemoteno razmišljal, pisal spomine, pesmice, pisma svoji ljubezni, izlival dušo, strmel skozi okno, poslušal glasbo oziroma, še boljše, petje ptic, čakal sonce... Ja vse to in še več...

Ljudje smo res čudni. Zjutraj in dopoldne spimo, zvečer in ponoči bedimo... Je pa vsaj ena pozitivna lastnost tega - zjutraj imajo ptiči mir pred nami! :)

Je treba delat

Nisem deloholik, daleč od tega. Rad pa imam stvari urejene in zato mi je bilo pospravljanje zmeraj v veselje. Užitek se je zakopat v kup stvari, ločevat še uporabne od neuporabnih, smeti razvrstiti za ločeno zbiranje odpadkov, pomembne dokumente spravljati skupaj, zložit stvari na svoje mesto... Včeraj, ko sem po malem že začel pospravljati sobo pred odhodom na počitnice, mi je na misel prišla Smolarjeva pesmica:

...je treba delat,
pa lepše boš živel,
je treba delat,
pa življenje rad boš imel...

Je treba delat,
to pomeni, da si živ,
lepo je delat,
pa gledat, kar si naredil...

Ja, kadar delaš z veseljem in gledaš kar si naredil, je skoraj praznik.

Znamenja

V življenju je mnogo znamenj. In čeprav jih marsikdaj ne znamo videt, pa jih je včasih toliko na kupu, da jih ne moremo spregledat. To sem med drugim ugotavljal ob branju Alkimista, ki sem ga ta teden končno vzel v roke in ga požrl v pol dneva. V tej knjigici je skritih toliko lepih misli, da se jo že zaradi tega splača prebrati. Še več pa je skrito med vrsticami, če le znaš začutit.

"Če hočeš najti zaklad, bodi pozoren na znamenja." → Odpri oči.

Lepe misli pa bi lahko ostale samo lepe in šle mimo. Kar jim daje težo, je to, da sem do nekaterih zelo podobnih misli že pred časom prišel - sam. Spet druge imajo povezavo v Svetem pismu, razmišljanjih drugih ljudi...* In če je več ljudi, vsak v svojem času in prostoru, prišlo do istih ugotovitev, že mora biti nekaj na tem. Zato bi jih rad delil s tabo.

"Nikoli se ne odpovej svojim sanjam." → Sanjaj, kar bi rad sanjal.

"To je dokaz, da je tvoje srce živo. Popolnoma naravno je, da se boji zamenjati za sanje vse, kar je že doseglo."

"Iskanje se vedno začne z začetniško srečo in konča s preizkušnjo zmagovalca."

"Vsak se uči na svoj način."

"Morda pa je Bog ustvaril puščavo zato, da se ljudje nasmehnemo datljevim palmam."

(Zakaj hočeš poznati prihodnost?) "Če te čaka kaj lepega, bo to prijetno presenečenje. Če pa te čaka kaj hudega, boš trpel že mnogo prej, preden se zgodi." → Lepše je brez zemljevida.

"Če si nečesa res želiš, stremi vse stvarstvo k temu, da bi se ti sanje uresničile."

"Ko ljubimo, imajo stvari več pomena."

(Ljubezen nima potrebe po posedovanju) "...ljubezen nikoli ne odvrne človeka od Osebne legende. Ker če ga odvrne, potem to ni resnična ljubezen." → Ljubezen ne išče svojega.

"Če je tisto, kar si našel, narejeno iz čiste snovi, ne zgnije nikoli." → Kar je pristno, ostane.

"Tako pastirji kot mornarji ali trgovski potniki nekega dne vendarle pridejo tja, kjer živi nekdo, ob katerem končno pozabijo radosti, ki jih ženejo iz kraja v kraj."

"Nobeno delo ni končano, dokler ni cilj izpolnjen."

* citati označeni z navednicami so iz Alkimista, ostali so moji oz. od tam, kamor kaže povezava.

Parkirišče

Človeška neumnost res ne pozna meja!

Za hišo, kjer je čez leto moje študentsko bivališče, je bil vrtiček s solato, fižolom, rožami... Pa je umrla stara žena in njen sin, lastnik hiše, se je odločil, da je enostavneje kupovati petkrat bolj škropljeno zelenjavo v trgovini. Vrtiček je zravnal z zemljo in zasadil travo. Trava se konec koncev ni obnesla tako slabo, med drugim je neke noči nudila mehko podlago za gledanje zvezdic. A zdaj je tudi trava šla k vragu. Prihrumeli so delavni stroji, delavci so zarili v zemljo in danes je ostalo samo še to:

Baje bo to parkirišče. Ker se je pri hiši nabralo veliko avtov, na ulici pa je vedno problem parkirat. Saj ne, da smo sredi Ljubljane, kjer obstaja mreža avtobusnih prog, kamorkoli se pa najhitreje pride na kolesu... Ne bi bilo lažje prodat kakšen avto?! Aja, se opravičujem, sem pozabil - kako bi potem pred sosedi pokazali svojo pomembnost in debelo denarnico?!

Vse najboljše, Slovenija!

Danes Slovenija praznuje svoj 17. rojstni dan. Še malo pa bo polnoletna.

Ker je letos naneslo, da je praznik sredi tedna, jaz pa sem ob tem času še vedno v Ljubljani, sem izkoristil priložnost in šel na proslavo na predvečer praznika.


Program je bil dokaj običajen: korakanje vojakov, prihod predsednika, pregled častne čete, prelet letal in helikopterjev, slavnostni govor, glasbeni program, ognjemet (ne nujno v tem vrstnem redu :)).

Da najprej malo pokritiziram: ozvočenje bi lahko bilo za malenkost glasnejše, še posebej vsi pevci, pa tudi glasbeni program bi lahko bil daljši. Ob prikazu raznolikosti Slovenije, pa so mogoče Primorsko malo zanemarili. No, razen piščalke iz Divjih Bab.

Mi je pa bilo všeč, ker predsednik v svojem govoru, poleg naštevanja kaj smo vse dosegli (malček se že lahko pohvalimo), ni pozabil tudi opozoriti na nekatere probleme, objektivno pokritiziral. Ognjemet je bil lep in ne pretirano dolg, kar štejem v plus, ker gre za te reči res ogromno denarja. Nadvse všeč pa so mi tudi zastavice, ki so jih velikodušno delili obiskovalcem. Če gre tej vladi kaj za priznat, je to gotovo spodbujanje narodne zavesti. Tudi na tako preprost način.

Vse najboljše, Slovenija! Še na mnoga leta!

Vizita

Diagnoza: Allergius studiorum

Anamneza: Pacient je še vedno živ. Po približno mesecu dni učenja začuda ne kaže posebno izrazitih simptomov, ki so ga spremljali izpitna obdobja zadnjih let. Vseeno je v zadnjem tednu opaziti padec odpornosti na naveličanost, beg misli in občutek osamljenosti.

Mnenje: Zaradi napredovanja simptomov kronične bolezni, priporočamo čim hitrejši zaključek študijskih obveznosti in odhod na počitnice. Menimo, da bi dobro vplivala tudi sprememba klime.

dežurni zdravnik, l.r.

...3...

Kdo?
Pestra družba enkratnih (unikatnih) oseb. Tako zelo različni in samosvoji, pa vendar vsi z isto željo, ki nas druži, vodi na pot.

Poroka

Letos je bilo in je še na vidiku kar lepo število porok. Na eni smo prepevali danes. Krasen prostor, idilična cerkvica, prelep dan, pravo vzdušje. In na koncu še priložnost za v praksi preverit, če smo se na plesnih vajah kaj naučili. No, bilo je kratko, pa tisti obljubljeni valček bi tudi lahko zaigrali preden sem se moral poslovit, a boljše kot nič.

Ja, poroka je res nekaj najlepšega. Dokler (če?) ne dočakam svoje, pa bom rade volje hodil nanje in se veselil s prijatelji, ki so te sreče že deležni.

Si že bil/a kdaj priča smrti?
(Zunanja povezava. Klikni in preberi!)

Naj ne bo to klic vpijočega v puščavi: Vozi pametno!

500 000 000 000

plastičnih vrečk naj bi potrošili na leto!

Uporaba plastičnih vrečk je res močno pretirana. In ogroža okolje. Če se le da, uporabljaj vrečke iz blaga, košare, oziroma vrečko vsaj nosi s seboj v trgovino in ne vzemi vsakič nove.

Referendum

V nedeljo bo referendum. V začetku tedna sem to zvedel čisto slučajno. (Še vedno pa ne vem točno o čem se bo glasovalo. Samo za/proti ali tudi o obsegu, imenih?) Na žalost me ta vikend ne bo doma in ne bom mogel na volišče.

Pokrajine so neizogibne in najbrž tudi koristne. Rad bi edino ponovno povedal, da si želim, da ostane pojem Primorska še naprej to kar je zdaj - neformalna pokrajina od morja do Triglava. Če se jo že deli na dve upravni pokrajini, naj nobena ne ostane prikrajšana. Ali naj se imenujeta Severna in Južna Primorska, ali (še boljše) Goriška in Obalno/Istrsko-kraška. Tako bo pojem Primorska še naprej nekaj več - nekaj, kar nas bo družilo.

Rt nade

Rt, je tam upanje?
Sedela je v svoji cvetličarni in pila čaj z medom in poslušala stare pesmi in si popravljala rdeče lase nazaj na rame. In rože so rasle v tišini, da niso motile starih pesmi, ki so se ves dan razlegale med vlažnimi steklenimi stenami. Položila je glavo - svojo mehko belo bradico, na blazinice v dlani, da se je uleglo lice v udobnem objemu.
Jaz sem strmel v to prikazen, dišečo po medu, izza razstavljenih orhidej. Vstopil sem spet in kupil že šesto vrtnico ta teden. Brez besed.
Je upanje tam, na Rtu?
(Ivana Kobal - Rt nade)

Pred približno dvema mesecema mi je pod roke prišla barvita knjigica. Previdno, skoraj s strahospoštovanjem sem jo prijel, počasi listal in z odprtimi usti požiral črke, besede, stavke. Sploh ne morem opisat navdušenja ob odkrivanju tega malega čudeža, ki je nastal pod prsti mlade dijakinje. Avtorica mora biti res velika romantična, globoka in pozorna duša. Mogoče mi je tudi zaradi tega blizu.

In kaj se skriva za platnicami, na straneh med živimi barvanimi umetninami? (Tudi ilustracije so delo avtorice!)

Pisma. Pisma, polna hrepenenja, bolečine, sanj in upanja. Pisma, ki jih pišemo, a nikoli ne odpošljemo naslovniku. Mogoče le na rt upanja...

Priporočam v branje!


ps: Danes je en izvod dospel do osebe, ki najmanj toliko spoštuje umetnije, ki pridejo iz srca. Naj bo v prijetno branje in naj spominja na vso globino duše, na sanje, upanje.

April, eeem junij

To vreme že prow pretirava! Že tam nekje od marca/aprila praktično nonstop pada dež! Niti približno ni podobno običajnemu vremenu v juniju, obtičali smo nekje v muhastem aprilu...

Avy ny orana isan'andro. Ratsy ny andro.

4...

Zakaj? Zakaj na to pot?
Enostavno grem. Ker čutim, da bi rad šel. Ker se že zelo veselim. In odštevam.

Križišča

Nekje po poti sem izgubil zemljevid. Če je sploh obstajal.

No ja, pa kaj! A ne bi bilo dolgočasno, če bi vedno vedel kam moram? In koliko skrbi mi je prihranjenih, ker ne vem že vnaprej za neizogibne težave, pasti, nesreče! In pridem v križišče, pomislim koliko stvari še skrivajo vse te neprehojene poti, koliko novih izkušenj me še čaka, koliko novih ljudi bom srečal... In sem vesel, ker imam toliko možnosti.

Pa pridejo dnevi, ko te pot pripelje nazaj na isto križišče. Poskusiš novo pot in se vrneš. In tretjo. Četrto. Podvomiš, ali sploh katera vodi naprej, pomisliš na najhujše - da si se zmotil že leta nazaj, kilometre daleč. In si želiš, da bi na svetu obstajala samo križišča z dvema izbirama in samo poti, ki vodijo naravnost.

Bo kdo prišel mimo, pokazal pot? Ali vsaj hodil ob meni?

Iskalci

Iščemo. Zaklad. Včasih manj, drugič bolj zagnano. Občasno pa nas iskanje tako prevzame, da pozabljamo, kaj si pravzaprav želimo.

A nismo pravzaprav tudi mi sami zaklad, za katerega si želimo, da bi ga drugi odkrili?

Absolvent

Danes smo zaključil še z zadnjimi predavanji in vajami našega študijskega programa. Postali smo absolventi. Hura za nas! :)
Prihodnje leto bo namenjeno preostalim seminarskim nalogam in izpitom, med katerimi je nekaj tudi starih grehov, izbiri teme in pisanju diplome, pa mogoče delu v laboratoriju, v podjetju...
Predvsem pa ne bomo samo delali, ampak na veliko uživali! :)

Laško

Med vajami pri ekonomsko obarvanem predmetu teče pogovor o nedavnih prevzemih:

Asistent: "Koliko je vredno Laško?"
Študent: "2€ v ošteriji!"

Zbiranje

Kako pravimo osebi, ki zbira znamke?
- Filatelist.

Kako pravimo osebi, ki zbira denar?
- Numizmatik.

Kako pravimo osebi, ki zbira obleke?
- Ženska! : )

Med vrsticami

S čem se sporazumevamo ljudje? Z besedami? Ja, pa še na tisoč drugih načinov!

Velik del sporazumevanja seveda poteka z besedami. Kot tako je preprosto za razumevanje, saj obstajajo pisana in nepisana pravila, kaj določena beseda pomeni, kaj želimo povedati z nekim stavkom, frazo. Besede tudi preprosto zapišemo, si jih izmenjujemo preko interneta, objavljamo bloge.... V vsakdanjih stvareh besede povsem zadoščajo.

Že ko želimo poudariti naše razpoloženje ali da se hecamo, govorimo ironično, smrtno resno, skušamo nekaj namigniti... je samo beseda premalo. (Verjamem, da si ob banju teh vrstic niti predstavljate ne, kaj vse se skriva med njimi, kaj je v meni.) Pomagamo si sicer s tonom glasu, kar se preko telefona še nekako zazna, pisanje smeškov in "jokcev", pa je le bleda senca obrazne mimike. In to je šele začetek...

Še sam se nisem tega zavedal, a si zaznala. Nisi mi povedal, a sem čutil.

Jaz še vedno prisegam na dobre stare pogovore v "živo". Zasvojen sem z njimi. Nekatere stvari pač lahko začutiš samo preko neposrednega stika. In to dela te pogovore tako lepe, zanimive. Še posebej, ko zaznaš tisto, česar se sogovornik mogoče sploh ne zaveda, se boji oziroma ne zna povedati ali pa se drugače sploh ne da opisati.

Če za trenutek pomislim, se takoj lahko spomnim na vsaj ducat primerov, ko sem nekaj spoznal na "alternativen" način. Pa tudi nasprotnih, ko sem drugim brez besed nekaj sporočal, bo kar nekaj. Izdajajo nas telesna drža, razdalja do sogovornika, vrste vprašanj, pogostost izkazovanja naklonjenosti, še več je skrito med vrsticami... No, včasih si edino stvari malo po svoje razlagamo. :)

Želim vam ogromno doživetih pogovorov!